Tomaž Gržeta, 17. 10. 2022

Izvrsten začetek sezone z Ariadno Richarda Straussa

Richard Strauss: ARIADNA NA NAKSOSU. SNG Opera in balet Ljubljana, 13. 10. 2022.
:
:
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

SNG Opera in balet Ljubljana je novo operno sezono pričelo z uprizoritvijo Ariadne na Naksosu Richarda Straussa. Delo, nastalo pred natanko 110 leti, je sicer priljubljena stalnica opernih gledališč po svetu, a v Ljubljani je tokrat doživelo šele tretjo uprizoritev po tistih iz let 1957 in 1994. Gre namreč za opero, ki zahteva izjemno tehnično pripravljenost izvajalcev, veliko vokalnih solistov pa tudi določeno pripravljenost in izoblikovan okus publike. Odločitev o uvrstitvi ene največjih Straussovih gledaliških mojstrovin v sezono, povrh tega kot njeno odprtje, je pogumno in (kot bomo videli) preudarno sprejelo vodstvo ljubljanske operne hiše.

Straussova Ariadna na Naksosu je »zgodba v zgodbi«, »slika v sliki«, »ekran v ekranu«. Oziroma če smo natančni, ne gre le za dvojno, temveč trojno podobo v podobi: opera, ki jo gledamo, je zgodba o hkratni uprizoritvi kar dveh oper nasprotnega značaja – nove, tragične opere, spletene okrog antične mitološke zgodbe o zapuščeni, po smrti hrepeneči Ariadni, ter neke, že velikokrat slišane, italijanske komedije. Ta privid, ki nas prestavi v vlogo gledalcev dveh drugih oper namesto tiste, ki smo jo prišli gledat, je zaznamoval glasbeno interpretacijo Straussove partiture. Odrazil pa se je, morda še očitneje, tudi v vizualni podobi predstave – predvsem v privlačni in učinkoviti scenografiji, ki jo je zasnoval Alan Vukelić, s svetlobnimi učinki pa dopolnil Marin Blažević. Večplastnost zgodbe so na resnično ikonografski ravni podčrtali tudi čudoviti kostumi Sandre Dekanić.

Straussova Ariadna na Naksosu pa je tudi zgodba dveh žensk, ki ju je skladatelj izvrstno portretiral s pomočjo glasbe same ter z izbiro pevske zasedbe za posamezno vlogo: tragično Ariadno, ki si lažje predstavlja umreti razočarana v ljubezni kot vzljubiti novega moškega, je Strauss naslikal z dramskim sopranom, ki nastopa ob bogati orkestrski spremljavi, medtem ko je igrivo koketo Zerbinetto upodobil kot koloraturno sopranistko, katere petje spremlja manjša zasedba. Vendar Ariadnina žalost in obup nista nepremagljiva pa tudi Zerbinetta ni tako plitvega značaja, kot se zdi na prvi pogled. Ti nasprotji živita v likih, ki poosebljata vsak enega izmed v Straussovi operi sobivajočih žanrov: opero seria in commedio dell'arte. Gostujoči hrvaški režiser Marin Blažević je celotno predstavo spretno ovil okrog te, močno izpostavljene, osi. Hkrati je z uspelim komičnim posegom v prolog prvega dejanja prestavil dogajanje celotne zgodbe iz nekega dunajskega gledališča v ljubljansko Opero.

Na osnovi uspehov pretekle sezone in otvoritvene predstave letošnje sezone smemo sklepati, da ljubljanska Opera cilja vedno višje. In ne samo to: svoje cilje tudi dosega.

Vloga Ariadne je bila zaupana nemški sopranistki Maidi Hundeling, ki je povsem upravičila svoj sloves ene najboljših današnjih interpretk velikih dramskih vlog romantičnega repertoarja. Njen monumentalni glas je izpolnil dvorano z redko slišano voluminoznostjo, barvno izenačenostjo, jasno izgovarjavo in enkratno spevnim legatom, medtem ko je svoje resnično pretresljivo, globoko ponotranjeno in hkrati komunikativno petje podprla z enako sugestivno igro. Maida Hunderling je oblikovala nevsakdanje resnično, življenjsko Ariadno, s katero se je bilo moč poistovetiti, z njo sočustvovati in skoznjo doživeti iskreno katarzo. Mehiški tenorist Luis Chapa v vlogi Bakha ji je v skupnih prizorih pariral le s težavo – čeprav sam po sebi soliden, je bil ob tako impozantni partnerki deležen nehvaležne primerjave. Svoje pevske sposobnosti je potisnil prav do maksimuma ter ob tem precej zanemaril igralsko plat nastopa. Po drugi strani pa so se veliki nemški umetnici veliko lažje ob bok postavile nekatere članice domačega ansambla: Nina Dominko je bila izvrstna Zerbinetta – s svojim zvonkim, gibčnim glasom je z občudovanja vredno lahkoto in šarmom oblikovala še tako zahtevne kolorature, nastop pa nadgradila s prepričljivo igro ter tako upodobila vse kontrastne obraze svojega lika. Podobno kot v lanski produkciji Bellinijeve opere Capuleti in Montegi sta z Nuško Drašček, tokrat v vlogi skladatelja opere seria, vzpostavili enkratno prepričljivo, harmonično zvenečo čustveno povezavo. Nuška Drašček je ponovno povsem prevzela poslušalce s svojim močnim, toplim, barvitim glasom ter s prepoznavno sposobnostjo vživljanja v vlogo. Pevsko in igralsko prepričljive so bile tudi Eva Černe Avbelj, Rebeka Radovan in Inez Osina Rues kot nimfe, pevsko brezhibni in izjemno prikupni tudi Jaka Mihelač, Aljaž Farasin, Peter Martinčič in Dejan Maksimilijan Vrbančič kot italijanski komedijanti, prav posebno naklonjenost občinstva pa so si, predvsem z igralsko spretno oblikovanimi vlogami, prislužili tudi Tomaž Štular, Jože Vidic in v prvi vrsti Matej Vovk.

Izjemno zahtevna naloga je, ne nazadnje, pripadla tudi dirigentu: moral se je prebiti skozi Straussovo nadpovprečno kompleksno partituro, ki poleg izrazite večplastnosti in kompleksne prepletenosti orkestrskih partov zahteva tudi prefinjeno usklajenost orkestra s solisti. Srbski dirigent Aleksandar Marković, ki je v Ljubljani že žel uspehe, je opravil junaško delo ter se tudi tokrat odzval z zanesljivostjo, natančnostjo in navdihnjeno interpretacijo. Skupaj z režiserjem sta izrazito številčni solistični zasedbi zagotovila dovolj prostora – tako odrskega kot tudi individualno-poustvarjalnega. Zato je na odru ljubljanske Opere tokrat prišlo tudi do pravzaprav precej nevsakdanjega ravnovesja v kakovosti med glavnimi in stranskimi vlogami.

Na osnovi uspehov pretekle sezone in otvoritvene predstave letošnje sezone smemo sklepati, da ljubljanska Opera cilja vedno višje. In ne samo to: svoje cilje tudi dosega. Če izvzamemo resnično težko nadomestljivo Maido Hundeling, si upam trditi, da tudi alternativna zasedba, ki bo nastopala v prihodnjih dneh, obeta veliko, kajti vključuje nekatere izmed najboljših slovenskih pevk in pevcev. Zato bodo tudi ponovitve Straussove Ariadne več kot vredne ogleda.

Luis Chapa, Nuška Drašček, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Maida Hundeling, Aleksandar Marković, Matej Vovk, Alan Vukelić, Peter Martinčič, Tomaž Štular, Aljaž Farasin, Jože Vidic, Rebeka Radovan, Marin Blažević, Sandra Dekanić, Eva Černe Avbelj, Inez Osina Rues, Nina Dominko, Jaka Mihelač

Povezani dogodki

Tomaž Gržeta, 12. 12. 2022
Kabaretni netopir
Tomaž Gržeta, 12. 12. 2022
Večer v muzeju
Tomaž Gržeta, 6. 10. 2022
Prepričljiva podoba Napudrane