Kultna opereta dunajskega kralja polk in valčkov je večni hit glasbenega gledališča in že s samo prisotnostjo na sporedu privablja veliko več gledalcev kot povprečna operna predstava. Zato ne preseneča, da je tokratno novo postavitev SNG Opera in balet Ljubljana pripravilo v sodelovanju s Cankarjevim domom, katerega Gallusova dvorana lahko sprejme veliko številčnejše občinstvo kot pa dvorana ljubljanske Opere. Tokratni ljubljanski Netopir je torej koprodukcija SNG Opera in balet Ljubljana, ki je prispevalo izvajalski ansambel, ter Cankarjevega doma, ki je dal na razpolago prostor in tehnično osebje. Skoraj povsem polna Gallusova dvorana (še na predzadnji ponovitvi!) je vsekakor dosežek. S svojimi gabariti omogoča ne le izvrstno obiskanost posamezne predstave, temveč tudi večjo, razkošnejšo scenografijo. A vendar ne ponuja tako ugodne akustike, kot jo premore ljubljanska Opera. Posledično Gallusova dvorana zahteva dodatno, umetno ojačanje solističnih glasov, ki – tudi ob najboljši tehnični podpori – ne more nadomestiti učinka naravno zvenečih glasov na opernem odru. Glede na pristop in estetiko, ki jo je predstavi zadal režiser, si predstavljam, da bi še žlahtneje zaživela v stavbi ljubljanske Opere. Je pa res, da bi ta za isto število obiskovalcev morala odpreti svoja vrata večkrat, kot jih je moral Cankarjev dom.
Neštetokrat slišana uvertura je razkrila, da se nam obeta kvalitetno glasbeno doživetje. Pri tako »klasičnem« komadu si izvajalci nimajo česa več izmisliti, orkester ljubljanske Opere je pod taktirko Ayrtona Desimpelaereja podal več kot zgledno, uglajeno in dovolj temperamentno interpretacijo Straussove mojstrovine. Ko se je dvignila zavesa, se je pred nami odprlo prikupno domače, vsebini operete ustrezno razkošno fin-de-sieclovsko prizorišče, ki je dalo jasno vedeti, kje in kdaj se zgodba odvija; brez (pogosto nepotrebnega in še pogosteje neuspešnega) »aktualiziranja« zgodbe s prestavljanjem v sodobnejši »kontekst«. Predstava je – v maniri ne tako oddaljenih, a vendar že zgodovinskih časov – zvenela v izvrstnem slovenskem prevodu Otona Župančiča. Skratka, pred nami je bil glasbeno-gledališki klasik v klasični interpretaciji – drzna režijska odločitev v času, ko trendi narekujejo vedno znova »ponovno izumljanje« in »osveževanje« domnevno zaprašenega železnega repertoarja. Zdelo se je, da bo s tokratnim Netopirjem ljubljanska Opera dokazala, da je njen ansambel več kot sposoben tovrsten komad postaviti v prečiščeni, izvirni obliki ter v vsem njegovem sijaju.
Vizijo režiserja Krešimirja Dolenčića je zato v vsej njeni klasičnosti možno razumeti kot alternativo, pohvalno upiranje trendom epizodnega značaja ter ohranjanje visokih meril tradicionalne estetike. A vendar se je izkazalo, da je ta režijski pristop v celoti obveljal le v prvem dejanju operete. Od drugega dejanja naprej je bilo namreč mogoče zaznati kar nekaj posegov – tujkov, ki jih partitura ne zahteva. Tovrstne dodatke (v jasni funkciji parodije) smo prepoznali predvsem v nekaterih drznejših kostumih in koreografijah, ki so jih predstavile članice in člani baletnega ansambla. Prav tako so govorjene dialoge večkrat pospremili v zgodbo sicer spretno umeščeni glasbeni citati. Z vsem tem je bil dodatno humoristično obarvan prizor maskenbala v drugem dejanju. Prav tako je v tem kontekstu dokaj zabavno deloval tudi igralski intermezzo Gojmirja Lešnjaka - Gojca v vlogi ječarja, ki se je na začetku tretjega dejanja neposredno povezal z občinstvom. V duhu našega časa so bili oblikovani tudi številni dialogi solistov, obarvani s sodobnim žargonom. A vsi ti posegi v tkivo Straussove operete pravzaprav niso ostreje zarezali vanj, temveč se nanj zgolj obesili in mu nadeli nekaj organske prepričljivosti, kakršno so si igralci zagotovo privoščili tudi pred stoletjem, v zlatih časih operete. Če povzamem: od drugega dejanja je bilo opaziti oddaljevanje od »klasične«, prefinjene interpretacije k bolj populističnemu, »aktualiziranemu« pristopu. Ta ni omajal ravnovesja celotne izvedbe, hkrati pa ji tudi ni prispeval nobene hvalevredne kvalitete. Režija se torej ni izkazala za tako domiselno in dosledno, kot je bilo slutiti iz uvodnega dejanja. In morda je ravno v tem bistvo operete (bolj kot opere): zabavati in nagovoriti širše, a manj zahtevno občinstvo.
Od drugega dejanja je bilo opaziti oddaljevanje od »klasične«, prefinjene interpretacije k bolj populističnemu, »aktualiziranemu« pristopu.
Kot rečeno, je že uvertura nakazala zgledno tehnično in umetniško raven, ki smo jo lahko opazovali skozi celotno izvedbo. Vokalni solisti so se le mestoma rahlo razhajali z orkestrom, a vendar so že v prvem dejanju dali jasno vedeti, da se v svojih vlogah počutijo povsem sproščeno in svobodno. Drugo dejanje je prineslo nekaj klasičnih, težko pričakovanih, prikupno hudomušnih vrhuncev, kot sta Adelina cavatina in hvalnica šampanjcu – očarljivo razkošen (tako zvočno kot tudi vizualno) skupinski prizor. Le v tretjem dejanju je režiserjev in/ali (?) dirigentov občutek za tempo nekoliko nenaravno pohitel in porinil dogajanje k razpletu. Tisto, kar pa je tokratnemu Netopirju dalo prav posebno vrednost, je vsekakor izjemno posrečena zasedba solističnih vlog. V njej najdemo nekaj trenutno najboljših pevk in pevcev na slovenski operni sceni. Njihova medsebojna interakcija je (kljub ne pretirano domiselni režiji) delovala dovolj svobodna in prepričljiva, ne pretirano »zrežirana«, a vendar nasičena s standardnimi igralskimi manirizmi, kakršne ne nazadnje zahtevajo komične, dokaj tipske vloge.
Martin Sušnik je s svojim zvonkim tenorjem in elegantno odrsko prezenco spretno upodobil Eisensteina, v vlogi njegove žene Rosalinde pa je zablestela temperamentna in tehnično brezhibna Martina Zadro. Pevsko in igralsko so bili prepričljivi tudi Jože Vidic kot direktor zapora, Aljaž Farasin kot Rosalindin nekdanji ljubimec, Slavko Savinšek v vlogi notarja dr. Falkeja in Gregor Ravnik kot odvetnik dr. Blind. V klišejski, a vendar zahtevni vlogi koketne sobarice Adele je briljirala karizmatična virtuozinja koloratur Štefica Grasselli, prav posebno kvaliteto celotnemu vtisu pa je podala enkratna Nuška Drašček v vlogi princa Orlovskega. Prav tako je treba pohvaliti članice in člane baletnega ansambla in enako tudi opernega zbora, ki so s svojo zanesljivostjo, temperamentnim nastopom in sproščeno prisotnostjo na odru v veliki meri prispevali k prepričljivosti in učinkovitosti Straussove famozne glasbene komedije. Zbor je pripravila Željka Ulčnik Remic; za privlačne, ponekod naravnost drzne koreografije je poskrbel Lukas Zuschlag; učinkovito, prilagodljivo in estetsko privlačno scenografijo je oblikoval Andrej Stražišar, z videoprojekcijami pa jo je nadgradila Stella Ivšek; privlačne in dovolj pestre kostume, ki so dodatno podčrtali značaje posameznih vlog, si je zamislil Alan Hranitelj. Vizualna podoba predstave je šla v korak z režijo in s samo vsebino operete ter v veliki meri podprla dogajanje na odru.
Za nami je torej uprizoritev operete Netopir Johanna Straussa mlajšega, ki sta jo ljubljanska Opera in Cankarjev dom uspešno namenila najširšemu krogu ljubiteljev klasične glasbe in gledališča. Produkcija morda ni ravno presežek, je pa zavidljiv dosežek obsežnega domačega izvajalskega aparata, ki je slovenskemu občinstvu ponovno ponudil kvalitetno umetniško izkušnjo.