Letošnji Slovenski glasbeni dnevi, ki jih vsako leto prireja Festival Ljubljana, potekajo med 7. in 15. aprilom. V sklopu festivalskega dogajanja si je med 8. in 10. aprilom bilo mogoče ogledati tudi noviteto: komorno opero Sopra lo amore Tomaža Sveteta, ki jo je v prireditvenem prostoru ljubljanske Stare mestne elektrarne izvajalo Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG). V torek, 8. aprila, je krstno izvedbo doživela Svetetova dvanajsta opera, hkrati pa gre tudi že za peto tovrstno delo, ki ga je ustvaril ravno za SKGG.
Gre za intrigantno in izvirno delo, za katero je Tomaž Svete ustvaril ne le glasbo, temveč tudi libreto. V njem je prepletel dve literarni deli: novelo Dama s psičkom Antona Pavloviča Čehova in zgodbo o Piramu in Tizbi iz četrte knjige Ovidovih Metamorfoz. Skozi deset prizorov se zgodbi prepletata in simbolično dopolnjujeta, Svetetova glasba ju poenoti v nerazdružljivo enoto, medtem ko dualnost njene vsebine in strukture spretno poudari režija Marina Blaževića. Solistično zasedbo dveh ljubezenskih parov dopolnjuje pripovedovalka, na odru pa je prisoten tudi ansambel SKGG. Vodenje celotnega izvajalskega aparata je bilo zaupano dirigentu in skladatelju Iztoku Kocenu.
Nekdanji industrijski objekt Stare mestne elektrarne s svojo značilno estetiko ponuja ambient, ki je tudi s svojimi akustičnimi in tehničnimi kapacitetami več kot primeren za komorne koncerte in predstave. Svetetova enodejanka je v njem zaživela povsem naravno in organsko. Minimalistična scenografija, učinkoviti svetlobni učinki in videoprojekcije ter skladna, preprosta, a sugestivna kostumografija so botrovali skladnemu vizualnemu učinku predstave. Ta je bil povsem v ravnovesju z glasbeno in vsebinsko platjo opere ter je ni preglasil, temveč primerno obarval in osvetlil. Zasnovali so jo kostumografinja Sandra Dekanić, oblikovalec svetlobe Andrej Petrovčič ter scenografa Alan Vukelić in Jaro Ješe.
Svetetovo noviteto odlikujeta izrazito zanimiva, skrbno poglobljena izbira besedila ter njegov značilni glasbeni jezik. Ta se giblje večinoma zunaj območja tonalitete, njegove harmonije in melodije pa so odete v spretno, pisano orkestracijo.
Svetetovo noviteto odlikujeta izrazito zanimiva, skrbno poglobljena izbira besedila ter njegov značilni glasbeni jezik. Ta se giblje večinoma zunaj območja tonalitete, njegove harmonije in melodije pa so odete v spretno, pisano orkestracijo. Mirno lahko trdimo, da ravno glasba s svojo gibljivo slikovitostjo pravzaprav vodi dogajanje celotne opere. Solistični parti z značilnimi nespevnimi, a hkrati (ali celo ravno zato) toliko bolj ekspresivnimi melodičnimi linijami, ki pogosto prehajajo v govor ali govorno petje, predstavljajo težek izziv tudi za še tako spretne izvajalce. Sopranistka Katja Konvalinka, sicer tudi producentka predstave, je interpretirala vlogo Ane, baritonist Rok Bavčar pa je oživil Dmitrija. Tizbo in Pirama sta upodobila mezzosopranistka Ireneja Nejka Čuk in tenorist Gregor Ravnik. Vse štirje solisti so se izkazali z verodostojnostjo in prepričljivostjo igre, jasno izgovarjavo, neomajno intonacijo in ekspresivnostjo celotnega nastopa. Konvalinka in Bavčar sta bila pred najzahtevnejšim izzivom kot pevca, medtem ko sta Nejka Čuk in Gregor Ravnik dober del predstave nastopala tudi kot del njene vizualne podobe – z igro in mimiko sta se zlila s sceno ter jo ilustrirala s simboliko giba. Kaya Tokuhisa je nastopila kot pripovedovalka, ki z besedilom v latinščini spremlja in komentira celotno dogajanje ter s tem »večnim« jezikom povezuje dve zgodbi, ki ju ločijo tisočletja, hkrati pa združuje večno človekovo ljubezensko hrepenenje.
Svetetova orkestracija običajno spretno podpira vokalne parte; le ponekod jih nehvaležno prekrije s pretirano intenziteto, ko je solistična linija v nižjem delu svojega razpona, kar ji odvzame razberljivost in izrazno moč. Skozi celotno predstavo je bilo mogoče občudovati izjemno uigranost ansambla SKGG, v katerem igrajo violinistka Mojca Batič, violončelistka Neža Verstovšek, harfistka Urška Rihtaršič, hornist Fran Matić, oboist Andrej Petreski, fagotist Arpad Balasz-Piri in tolkalec Vito Opeka. Iztok Kocen se je poglobil v zahtevno partituro ter z zbranostjo in širokopotezno zamislijo celostne interpretacije vodil izvedbo, narekujoč primeren tempo. Svetetova glasba slika vsebino in vodi dogajanje, vendar ne toliko z narativnostjo, temveč skoraj v celoti s psihološko karakterizacijo likov, situacij, prizorov in vzdušij. Zato je režiser Marin Blažević lahko koncipiral predstavo povsem pregledno in prežeto s simboliko, povsem v skladu z verbalno in muzikalno vsebino dela. S tem namigi na klasično umetnost – tako antično kot tudi tisto s sredine 20. stoletja – poudarjajo brezčasno oziroma večno aktualnost in vsesplošno človeškost vsebine; zapletene ljubezenske zgodbe in psihološke drame nekoliko tipiziranih medčloveških odnosov.
Izvirna Svetetova zamisel, tako literarna kot glasbena; z njo povsem skladna Blaževićeva režija; vrhunski glasbeni interpreti; diskretna, a izjemno učinkovita vizualna podoba – vse to naredi predstavo Sopra lo amore enkratno izkušnjo. Zdi se, da so v našem okolju operne novitete zelo dobrodošle, sprožajo kar nekaj zanimanja tako od občinstva kot tudi podpornikov. Ne nazadnje pa pomen bogatenja opernega repertoarja že vrsto let prepoznava ter kot svoje poslanstvo jemlje Slovensko komorno glasbeno gledališče, na čelu z neutrudno raziskovalko, organizatorko in izvajalko Katjo Konvalinka. Pohvalno je, da glasbeno zvrst, ki ima ugledno zgodovino in pomen za družbo in kulturo, še naprej negujemo na profesionalni ravni.