Žigana Krajnčana je na katedralski oder Kina Šiška pripeljalo razmišljanje o pomenu Gesamtkunstwerka, ki naj bi vključeval ples, glasbo, kostumografijo in scenografijo, čeprav je koncept celostne umetnine že prišel do izraza v njegovem videospotu komada Oma Desala. Na odru se torej koreografija, glasba in tudi nekateri plesalci ter plesalke ponovijo, s to razliko, da jih seveda tokrat spremljamo v živo. Prenos na oder je zato zgolj živa, morda celo promocijska kopija videospota, zato je v svoji vizualni efektivnosti manj uspešna. Krajnčanova koreografija je namreč sestavljena iz minimalnih premikov rok, subtilnih gibov, ki delujejo bolj kot individualno pozibavanje plesnih teles na glasbeni ritem, kar sicer kamera lahko ujame, to isto pa se sredi velikega prostora Kina Šiška zaradi svetlobe, občinstva in tehničnih elementov razgubi.

Naslov plesnega koncerta Fusion Reactor ali fuzijski reaktor sicer korespondira z gibanjem na odru, saj plesalci in plesalke resnično delujejo kot samostoječi atomi, a ob trku drug z drugim le redko proizvedejo reakcijo, ki bi ustvarila presežek energije. Ritmi, ki v nekaterih komadih kličejo po bolj energičnem gibanju in skupinski koreografiji, se razgubijo, saj telesa nanje večinoma ne reagirajo. Tudi glasbeniki na klaviaturi, kitari, bobnih, basu in čelu so zaradi dvignjenih odrčkov odmaknjeni od plesnega dogajanja pod seboj. Čeprav naj bi celostna umetnina delovala enotno, se na odru vse do nastopa Sahareye ni zdelo, da opazujemo skupino, temveč predvsem zmedene posameznike, ki jih Žigan Krajnčan uporablja kot podaljšek svojega pevskega nastopa.

Naslov plesnega koncerta Fusion Reactor ali fuzijski reaktor sicer korespondira z gibanjem na odru, saj plesalci in plesalke resnično delujejo kot samostoječi atomi, a ob trku drug z drugim le redko proizvedejo reakcijo, ki bi ustvarila presežek energije. Ritmi, ki v nekaterih komadih kličejo po bolj energičnem gibanju in skupinski koreografiji, se razgubijo, saj telesa nanje večinoma ne reagirajo.

Režijski napotek Žigana Krajnčana je očitno zahteval zasanjana telesa, tako da nastopajoči ves čas delujejo, kot da bi bili rahlo omotični. Nasprotno je njihov plesni vodja očiščen nejasnosti, prezimljen in ves čas v središču pozornosti, v svojem odnosu do skupine deluje celo rahlo pokroviteljsko. Odnos med plesalkami ter plesalci do Žigana Krajnčana je predvsem sledenje njegovemu gibu ter glasu – zaradi komadov, ki opevajo naravo in razočaranje nad našim destruktivnim svetom, vodja plesne skupine spominja celo na duhovnega vodjo, ki se s svojo preroško prezenco dolgih las in zgoraj razgaljenega telesa do skupine postavlja kot razsvetljeni učitelj. Režiser in koreograf sicer bolj malo pleše, saj s svojim prodornim glasom večinoma poje avtorske komade, plesalci in plesalke pa si svoj plesni užitek dovolijo apropriirati šele na koncu ali takrat, ko Krajnčan za nekaj trenutkov izgine v zaodrje. S svojim individualnim plesnim izrazom prepriča predvsem plesalka Anamaria Klajnšček.

Z nastopom raperke, plesalke in performerke Sahareye, ki na oder pride ob koncu z ekipo plesalcev in plesalk Urbane scene Ljubljana, se oder razbremeni zasanjanosti in zadržanosti. Občutek imamo, da je Sahareya s svojo plesno skupino prišla naravnost z ulice, gibanje deluje veliko bolj organsko kot zgolj govor o tem, kako se moramo vračati k materi naravi, kot pravi Krajnčeva Oma Desala. Virtuozni brejkdens in hiphop prevladata, skupina se na odru zabava in je polna energije, tako da se z njimi začne pozibavati tudi občinstvo. V odnosu do prejšnjega dogajanja pomeni nastop Sahareye čisto prisvajanje užitka in upornosti v stilu »jebe se mi za eko, love, bio, resegnirani shanti shanti«. Tako se hladno distancirani newagevski šamanizem atomov razpusti v kolektivni šov. Tako za nazaj pridobimo asociacije na zgodovino plesa kot odpora proti ustaljenim telesnim praksam, navsezadnje kultura hiphopa izhaja od temnopoltega prebivalstva ameriških mest v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mešanica plesnih žanrov na odru Kina Šiška je sicer navdihujoča, kaže pa tudi na dejstvo, da vsak plesni žanr, ki je nastal kot odgovor in upor proti prejšnjemu, svoje mesto najde tudi v institucionalnem, belem in heteronormativnem okvirju.

Pomembno pa je omeniti tudi gledališki list Fusion Reactorja, ki nevarno spominja na naslovni plakat filma Ema Pabla Larraina iz leta 2019. Morda povezave ne bi bile pomembne, če ne bi film govoril prav o plesu, o osebni in umetniški emancipaciji glavne junakinje Eme, ki zapusti institucionalni okvir sodobnega plesa in s svojo sestrsko skupino na ulici začne plesati reggaeton. Ema predstavlja žensko, ki se upre hierarhiji institucij in predvsem patriarhatu, v tem pa ne deluje individualno, temveč ves čas v odnosu s svojimi sestrami oziroma prijateljicami. Plesni koncert Žigana Krajnčana predstavlja nasprotno: zaradi osrediščenosti na lastni jaz pozabi na emancipacijsko dimenzijo plesnih žanrov, ki jih v koreografiji uporablja in ki so nastali kot format skupnega v uporu proti sistemskemu nasilju in sodobnemu individualizmu, ki nase naloži tako talent kakor tudi nesrečo in neuspeh.