Tomaž Gržeta, 25. 10. 2021

Estetski užitek in čustveno doživetje

Vincenzo Bellini: CAPULETI IN MONTEGI. SNG Opera in balet Ljubljana, 21. 10. 2021.
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Druga operna premiera letošnje sezone je v ljubljansko glasbeno gledališče pritegnila številne ljubitelje belkanta – dvorana SNG Opera in balet je bila v četrtek, 21. oktobra, polna do zadnjega sedeža. Poleg pisane množice obiskovalcev pa je dvorano napolnila tudi razkošna Bellinijeva glasba, odeta v enako (in povsem ustrezno) razkošno vizualno podobo. Lirična tragedija v dveh dejanjih, za katero je glasbo spisal Vincenzo Bellini, je tokrat dobila novo podobo v rokah mednarodno uveljavljenega belgijskega režiserja Franka Van Laeckeja, domače soliste, zbor in orkester pa je vodil italijanski dirigent, sicer specialist za italijanski operni repertoar, Roberto Gianola.

Libreto Bellinijeve opere iz leta 1830, ki ga je spesnil Felice Romani, se bolj kot na izvirno Shakespearjevo zgodbo naslanja na njeno predelavo izpod peresa Luigija Scevole. V tej verziji, ki dogajanje še vedno postavlja v pozni srednji vek, se na nasprotnih straneh nahajata Romeova gibelinska družina Monteg ter Julijina gvelfovska družina Capulet. Po dveh stoletjih močno priljubljene prisotnosti kastratov na opernih odrih so v 19. stoletju njihove impozantne sopranske, mezzosopranske in altovske glasove nadomestile pevke primerljivih glasovnih obsegov, kar pomeni, da so številne moške vloge, pisane za visoke glasove, sedaj izvajale pevke en travesti. Ravno v tem kontekstu je Bellini zasnoval mezzosopransko vlogo mladega Romea, ki jo tradicionalno izvaja v mladeniča oblečena pevka.

Frank Van Laecke je tokrat v historično izvajalsko prakso Bellinijeve opere posegel na precej zanimiv način: mezzosopranistka ne nastopa en travesti, temveč je spolna identiteta njene vloge spremenjena v skladu s pevkinim glasom in videzom – ljubezenska zgodba se torej spleta med dvema dekletoma! Iz tega dejstva izhaja tudi preostanek režijskega posega v tkivo opere: postavitev dogajanja, ki se vrti okrog istospolnega para, v srednji vek bi bila nekoliko nerealistična; postavljanje enakega ljubezenskega para v današnji kontekst, v katerem je družba (končno, hvala nebesom!) vsaj do neke mere dozorela za razumevanje tovrstnih odnosov, pa bi prav tako delovalo nekoliko hecno. Verjetno se je režiser ravno zato odločil zgodbo postaviti v štirideseta leta 20. stoletja – dovolj sodoben čas, da si »Romeo« in Julijo lahko predstavljamo kot mogočo, vendar še vedno »prepovedano« ljubezen, katere plamen lahko tli le na skrivaj.

Umestitev zgodbe v pozna štirideseta leta minulega stoletja je za sabo potegnila tudi pretolmačenje meddružinskega konflikta – ta ne gori več med političnima gibanjema, temveč med mafijskima družinama. Za prav posrečenega pa se je časovni kontekst izkazal tudi pri izbiri kostumov – izjemno elegantne, zgodbo podčrtavajoče obleke in značilne, lepo realizirane frizure je ustvarila Belinda Radulović. Ključnega pomena za gibanje solistov in zbora po odru pa je bila tudi spretno oblikovana scenografija, ki jo je osmislil Philippe Miesch, še bolj pa izjemno učinkoviti svetlobni učinki, ko sta jih soustvarila Frank Van Laecke in Jasmin Šehić. Da so protagonisti lahko zadihali s polnimi pljuči ter z razvejano odrsko gestikulacijo podkrepili svoje pevske nastope, je oder posegel čez orkestrski jašek proti parterju, medtem ko je bil orkester postavljen v zaodrje – smiselna poteza, ki na zvočno podobo ni vplivala negativno, kvečjemu ravno nasprotno – v ospredje sta tako bila postavljena Glas in Obraz.

Predstava ne ponuja le estetskega užitka, temveč posega tudi v najbolj prvinsko poslanstvo teatra – zagotavljanje čustvenega doživetja na poti h katarzi.

Če se ozremo na solistično zasedbo, lahko ugotovimo, da je prišlo do zelo posrečene zasedbe vlog. Gost Aljaž Farasin v vlogi Tebalda je razkazal svoj svetli, gibčni tenor, v skoraj enako svetli luči pa tudi svoj igralski talent. Basist Peter Martinčič je očaral z izjemno šarmantnim odrskim pojavom, igralsko in glasbeno poglobljenostjo v vlogo Capellija Capuleta ter z impozantnim glasom. Tudi baritonist Slavko Savinšek je prepričal kot Lorenzo, čeprav mu ta sorazmerno skopa stranska vloga žal ni dovolila, da bi se resnično razpel. Pravi zvezdi večera pa sta zagotovo bili gostujoča sopranistka Nina Dominko kot Julija Capulet in mezzosopranistka Nuška Drašček kot »Romea« Monteg. Briljanten, svetal, tehnično in ekspresivno gibčen glas Nine Dominko ter njena natančna poglobljenost v glasbeni in igralski segment sta se združila v izjemno prepričljivo interpretacijo vloge, ki v zgodbi doživi karakterno preobrazbo iz plahega, neodločnega dekleta v predano in pogumno ljubimko. Nuška Drašček pa je podala interpretacijo, ki je vendarle presegla tudi ta visoki standard: navdušila je s svojim monumentalnim mezzosopranom, ki zveni izenačeno in polno v vseh ekstremih obsega, ter z naravno delujočo, naravnost pretresljivo igro, s katero je enako kredibilno posegla tako v najnežnejša čustva kot v dramatične peripetije. Idealistični zanos trmastega in pogumnega Romea je bil v jasnem kontrastu s krhkostjo in prikupnostjo Julije, kontrast pa je zagotovil energijo, ki je vodilni vlogi ponesla do kulminacije v predzadnjem prizoru. V tem kontekstu je nujno omeniti redko videno raven prepričljivosti v interakciji Nuške Drašček in Nine Dominko – tako iskrene, intimne, nežne in hkrati mogočne ljubezni nismo že dolgo videli na odru (in morda tudi ne na filmskem platnu ali celo v živo). Skupaj sta gradili zgodbo, ki je ne le izvrstno orisala osrednji motiv opere ter jasno in pregledno naslikala karakterni razvoj posameznega lika ter njun odnos, temveč tudi iskreno ganila občinstvo.

Glavna značilnost glasbene plati tokratne interpretacije je bilo razkošje petja. Na visoki tehnični in umetniški ravni so se predstavili ne le solisti – ki so, med drugim, očarali tudi združeni v kvintet ob sklepu prvega dejanja – temveč tudi člani opernega zbora SNG Opera in balet Ljubljana, ki ga vodi Željka Ulčnik Remic. Prav posebej mogočno je zvenel moški zbor v prvem dejanju. Orkester SNG Opera in balet Ljubljana se je pod vodstvom Roberta Gianole predstavil kot dobro pripravljeno, homogeno in barvito zvočno telo, ki poleg krepkega in zaokroženega zvena premore tudi očarljive solistične momente – v spominu še najbolj zvenijo soli na rogu, klarinetu in harfi.

Bellinijevi Capuleti in Montegi v Van Laeckejevi režiji ter v izvedbi hišnih solistov in ansambla SNG Opera in balet Ljubljana pod vodstvom Roberta Gianole so resnično vredni ogleda. Predstava ne ponuja le estetskega užitka, temveč posega tudi v najbolj prvinsko poslanstvo teatra – zagotavljanje čustvenega doživetja na poti h katarzi. Predstava je v podobi, kakršno je prinesla njena premiera, lahko v ponos njenim snovalcem in ljubljanski operni hiši, ki si v letošnji sezoni očitno prizadeva doseči višjo raven. Pri tem moramo na prisotnost gostujočih režiserjev in dirigentov gledati kot na dragoceno priložnost, ki domačim solistom in ansamblom omogoča umetniško rast, prav tako pa publiki privzgaja bolj svetovljanski okus.

Jasmin Šehić, Frank van Laecke, Peter Martinčič, Aljaž Farasin, Nuška Drašček, Roberto Gianola, Philippe Miesch, Nina Dominko, Željka Ulčnik Remic, Slavko Savinšek

Povezani dogodki

Tomaž Gržeta, 7. 10. 2021
Dostojen poklon