Pričakovanja pred sobotnim obiskom komedije Ko sem bil mrtev, so bila velika. Odlična igralska zasedba in režiser Diego de Brea, ki me je s svojimi preteklimi predstavami navdušil, sta dala slutiti, da se nam obeta vrhunski gledališki večer.

Takti klavirja označijo začetek in že na odru zagledamo zakonski par med katerim očitno še vedno gori strast. Vendar vse zapeljevanje in spogledljivost potekata brez besed. Predstava je namreč narejena po nemem filmu Ernsta Lubitscha, Als ich tot war. Posledično so igralci prepuščeni samo svojim gestam, obraznim grimasam in mimiki, ter klavirski podlagi. Kljub temu, da govor načeloma velja za temeljno sredstvo interpretacije in bi zato liki lahko bili manj prepričljivi, delujejo neverjetno živo. Poraščenih prsi Janeza Škofa sicer res ne moremo spregledati, vendar je s svojim prikazom zaljubljenosti za vlogo soproge veliko bolj primeren od katerekoli ženske. Isto velja za ostale ženske like v predstavi. Jernej Šugman je bil z upodobitvijo zlovešče tašče nedvomno glavna zvezda večera. Njegova mogočna pojava odlično deluje pri prikazu značaja tašče in povečuje komičnost pri ustrahovanju okolice, manipuliranju s hčerko in koketiranju s služabnikom. Obrazna mimika je bila pri njem najbolj izrazita.

Zazdelo se mi je, da sem nekaj podobnega pri nekom že videl, a mi smeh in hiter tempo predstave nista dopustila, da bi ugotovil, za koga gre. Šele po koncu sem taščine grimase povezal z Rowanom Atkinsonom, ko je ta nastopal kot Black Adder in Mr. Bean. Zanimivo bi bilo vedeti, če si je Šugman s temi liki pomagal, čeprav za samo predstavo to ni bistvenega pomena. Moške vloge niso nič manj zabavne od ženskih. Alojz Svete kot mož, ki najbolj v življenju ljubi šah in svojo ženo, le da včasih ne ve, katero mu je bolj pri srcu, odlično posnema hitro, rahlo odsekano gibanje, ki je značilno za neme filme. Prizori, ki jih odigra skupaj s Borisom Mihaljem kot šahistom in snubcem, spominjajo na zgodnje filme Charliea Chaplina. Igralcem se nikoli ni zgodilo, da bi zašli v privatnost, ampak so ves čas ostali v svojih likih in bili aktivni tudi, ko so bili v drugem planu. Tako lahko med partijo šahistov v poltemi vidimo spečo taščo, ki široko širi nosnice, razkazuje zgornjo 'protezo' in pohrčuje.

Celotna predstava poskuša ustvariti vtis, da gre za nemo uprizoritev. Loputanje z vrati, žvenketanje pribora in ostali ropot gledalca nikakor ne motita in nesmiselno bi bilo, če bi režiser hrup poskušal preprečiti. Na več mestih je zvoke celo duhovito uporabil. Moteči pa so bili glasovi in še bolj besede nastopajočih. Te so se pojavile takrat, ko so morali igralci jasno odreagirati, ali drug drugemu nakazati prelomni trenutek v dialogu. Režiser je te zvoke upravičil s taščo, ki dvakrat jasno in razločno pove svoj naslov snubcu svoje hčere in kasneje, ko na portalu zapoje ljubezensko pesem; čeprav je bila v obeh primerih komičnost gotovo njegov osrednji namen. Scena je bila precej skromna saj ni bila v funkciji, da bi ustvarila iluzijo nekega prostora, ampak kot orodje, oziroma rekvizit igralcem. Sestavljali so jo jedilna miza s stoli, šahovska miza, vrata sredi odra in slika ljubega soproga. Za lažje razumevanje dogajanja se je nad odrom projiciral tekst s ključnimi stavki likov. Prevladujoči barvi scenskih elementov in kostumov sta bili bela in črna, kot se nemim črno-belim filmom spodobi.

Diego de Brea je s Ko sem bil mrtev na oder postaviti odlično predstavo v estetiki nemega, črno-belega filma. Ogled predstave kljub majhni in vroči dvorani z neudobnimi sedeži mine v trenutku. Igra je tako dobra in polna, da je vprašanje, če se bo čez eno leto kdo še spomnil, da igralci niso izrekli enega samega stavka. Smeh skozi celo predstavo in aplavz na koncu sta nazorno odražala navdušenost publike. Ogled predstave priporočam vsem ljubiteljem gledališča, pa tudi tistim, ki še vedno mislijo, da je dolgočasno.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.