Lubitscheva burleska iz leta 1916 vnaprej najbrž ne vzbuja velikih pričakovanj, je bolj nekaj, kar v sporedu ljubljanske Drame izstopa kot nekakšen eksot. Ko si gledalec prebere osnovna dejstva o igri, mu je kmalu jasno, da se zgodba ne bo vrtela okrog večne teme iskanja smisla človekovega obstoja ali česa podobnega, ampak kvečjemu okrog večne teme nadležnih tašč, ki pa morda pred slabimi stotimi leti še ni bila tako obrabljena, kot je danes. Večno vračanje enakega seveda velja tudi za bolj lahkotne teme. Gledalec se tako povzpne v Malo dramo in upa, da bo priča dobri izvedbi igre, katere duh tistega časa sicer ni odločilno zaznamoval, jo je pa gotovo oplazil na način, da zdaj deluje neverjetno retro. In retro je kul, ker če ni, potem rečemo, da je passé.

Oder je razdeljen na dva dela, na predprostor, kjer igra pianist, in na osrednji prostor, kjer so igralci. Mala dvorana Male drame da primeren, malce intimen in nepretenciozen ambient.  Ker igralci nimajo teksta (razen takrat, ko Jernej Šugman razneženo zapoje in izzove salve smeha), ima pianist vlogo pripovedovalca, ki obarva vzdušje. Z natančnim igranjem predstavi daje ritem in ton, oboje v odlični uigranosti z igralci. Ko se pojavi replika, ki jo je težko jasno izraziti z golimi gestami, se je režiser Diego de Brea zatekel k digitalnim napisom nad odrom, ki spominjajo na tiste v nemih filmih. In vse je na mestu. Janez Škof spet igra dekle, Jernej Šugman pa ga - ne samo zaradi postave – zasenči v vlogi groteskne tašče. Pa ne, da Škofu kaj ne bi uspevalo, ampak Šugman je pač Šugman in pri vsakem gibu točno ve, kaj dela.

Seveda je možen očitek, da gre za humor preveč na prvo žogo in da zato predstava nima prave teže, vendar sam humorja ne bi kategoriziral na tak način, ampak predlagam, da se raje smejimo, če nam je kaj smešno. Če je šala izrabljena ali slabo povedana, to ni več šala, ampak samo poskus šale. Zavedam se, da je smešnost v Ko sem bil mrtev še vedno odvisna od vsakogar posebej, ampak tokratna publika so bili povečini malo starejši gospe in gospodje, ki jih ni tako lahko zadovoljiti. In vseeno s(m)o se zabavali, s čimer je namen veseloigre dosežen. Poleg tega je ta tip humorja tudi logična posledica forme – brez besed je težko biti večplasten, kar pa ne pomeni, da je taka forma inferiorna.

Preprostost zgodbe tako niti najmanj ne zmoti, je pa to tudi razlog, da se s samo zgodbo pravzaprav nisem ukvarjal. Ta namreč ni temelj igre, ampak samo predpogoj zanjo. Vse je odvisno od izvedbe in ta je vrhunska. Podobno kot pri Avatarju, bi najbrž rekli tisti, ki jim je bil všeč. Pojdite raje v gledališče.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.