Predstava Ko sem bil mrtev po filmski predlogi Ernesta Lubitscha iz leta 1916 je doživela prvo slovensko uprizoritev. Po tem, ko so imeli to zgodnje delo za izgubljeno, se je pojavilo prav na naših tleh.
De Brejeva uprizoritev je prenos in oživitev nemega filma v gledališču. Igralska zasedba se je spopadla z izzivom, saj so tokrat nastopali v nemi predstavi. Vse, na kar so lahko stavili, je bila mimika obraza in kretnje, saj so morali občinstvu preko slednjih prikazati lik in nadomestiti dramski tekst. Vendar pa jim je, sodeč po odzivih gledalcev, to dodobra uspelo. Burleska je s svojimi edinstvenimi protagonisti in raznimi komičnimi situacijami napolnila dvorano s smehom. Besede so bile odveč pri tako bogati ali celo pretirani poudarjenosti telesnega izražanja. Vsekakor je celotna igralska zasedba spominjala na Lubitscheve junake iz filma.
V spominu mi iz filma ostaja podoba šahista, pri katerem je možno najti podobnosti z Borisom Mihaljem iz odrske uprizoritve. Menjavali so se burleskni prizori in sentimentalne scene, kar je lastnost zgodnjega Lubitschevega dela. Predstavo je vseskozi na klavirju spremljal Jože Šalej. Tako značilen element nemega filma je dal kakšnemu gledalcu občutek, da sedi v kinematografu in ne v gledališču. Kot tudi nemi film v preteklosti, so predstavo dopolnjevali napisi, ki so vsebinsko pojasnjevali dogajanje. Zdi se, kot da je de Brea želel gledalca zabavati še dolgo v noč. Situacije junakov, burleske, njihova mimika in pretirane kretnje so povzročale pozitivne odzive. Še posebej moram izpostaviti to, da so vse ženske vloge odigrali moški igralci, kar je zaradi nenaravnega vedenja prinašalo še več komike.
Gre za zgodbo moža, ki se občasno rad predaja šahovskim radostim s prijatelji, medtem ko tašča in žena tega ne odobravata. Po njegovi navidezni smrti tašča išče predragi hčeri novega moža, a se mož vrne v hišo v vlogi služabnika. Ko taščo osramoti, se razkrije. Burleska uprizarja meščansko zgodbo, v kateri se želi Ernst (igra ga Alojz Svete) znebiti svoje tašče (igra jo Jernej Šugman) in ona njega. Zgodba oblikuje preprost humor, ki je bil večini občinstva razumljiv in ni predstavljal težkih miselnih spopadov. Scenografija je bila zastavljena preprosto, saj uprizoritev ni potrebovala bogatega prizorišča. Zdi se, da je režiser predstavo zgradil na igri igralcev, ki je v prvem planu.
Predstava je ob koncu požela bučen aplavz, kar ni bilo presenetljivo, saj se je občinstvo skozi predstavo vidno zabavalo. Težko si je predstavljati, da bi ob ogledu nemega filma današnje občinstvo uživalo bolj, kot je v včerajšnji odrski uprizoritvi. Nemi film je danes pozabljen, vendar lahko, kot dokazuje uprizoritev v Drami, na novo zaživi.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
.