Režiser Diego de Brea nas popelje v začetke filma v prva desetletja prejšnjega stoletja. Za avtentičnost je predstavi manjkal le še črno-bel odtenek.
Zgodba je večna in banalna – mož hoče na pivo (šah), ženi to ni všeč. Ženino nezadovoljstvo podpihuje tašča, kar pripelje do želje po ločitvi. Moški se počuti utesnjenega in hoče kar se da daleč stran. V naši veseloigri zaigra svojo smrt in za kratek čas svobodno vandra po svetu. Kmalu ugotovi, da doma ni tako slabo, a se vrne, ko okoli žene že postopa snubec. A burleska se začne že veliko prej. Tako pri de Brei kot pri Lubitschu. Prvi zelo zvesto sledi t.i. Lubitschevemu prijemu, za katerega je značilno predvsem nizanje prevar in pomanjkanje moralnih sodb. Tako smo v predstavi večkrat priča erotičnim trenutkom, ki so zaradi dejstva, da so vsi igralci moškega spola, nemalo smešni.
Igralci so se še posebej izkazali pri prikazovanju nazorne mimike. Res so zvesto sledili burlesknemu pretegovanju obraznih in telesnih mišic. Jernej Šugman je zaradi svoje pojavnosti kot tašča zasedel kar precejšnji del pozornosti publike. Vsaj tako se je zdelo. Ker je gledališka predstava nema je od igralcev zahtevala veliko mero ekspresivnosti: Mihalj je šahista upodobil z visoko dvignjenimi obrvmi, Svete je soproga utelesil kot rahlo živčnega, a tudi ugajajočega, Janez Škof pa je ženi nadel kar se da nežen izraz. Na trenutke je stvar izpadla komično, a kdaj drugič pretirano, kar je nemara tudi namen in bistvo.
Predstava se je odvijala zelo hitro. Sceno so igralci menjali sami, brez posebnih zatemnitev. Slednja na primer za prestavitev mize tudi ni bila potrebna. Opaznejši element odrskih sprememb so bile luči. Milan Podlogar je zelo primerno osvetlil ali zatemnil del odra, kjer so se zbrali ob danem trenutku nastopajoči in tako z niansami spreminjal prostor, počutje in občutke ob sprejemanju dogajanja. Konstanta pri predstavi je glasba. Pianist ostaja v domeni nemega filma, za katerega je značilna dramatična improvizacija. Predstava tako gledalca niti za trenutek ne pusti brez čutnega zaznavanja.
Na koncu se moram vprašati, ali bi bila predstava še vedno tako zabavna, če bi taščo, ženo in služkinjo igrale ženske? Ta najbolj očiten prijem režiserja je komičnost pripeljal do precejšnjega odziva publike – glasen in iskren smeh. Nemi filmi pri povprečnem gledalcu bržkone ne vzbujajo podobnih reakcij kot v svojem času. Komičnost teh filmov ni brezčasna, saj je že ničkolikokrat videna. Presenečenja torej ni. Nerodno kihanje zaradi popra, bujenje nezavestnega s smradom nog ipd. načeloma nista več v našem horizontu smešnega, a če to počne jernej Šugman, ki je oblečen v ženska oblačila, s protezo v ustih in brez umetnih prsi, ker ima svojih dovolj, je to enostavno treba videti.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.