Vse to nam ponuja krstna uprizoritev romana Angel pozabe, ki je v premišljeni priredbi Igorja Pisona zaživela na odru Male drame.
Občutek toplega doma veje po dvorani že na samem začetku, ko ob polglasnih zvokih sicer nemškega radia Ona (Barbara Cerar) na oder prinaša rekvizite, simbolno izbrane tako, da pričarajo občutek slovenske kmečke domačije: lopata, vrč vode, odeje in rdeč plašč, ki že na začetku izstopa med naravnimi barvami pohištva, oblačil in opek, ki so postavljene kot simbolno ognjišče na desni polovici odra. Občutek doma samo še stopnjuje Babica (Saša Pavček), ki z mirno gestikulacijo mesi kruh. Dlani, ki nežno drsita ena ob drugi, povzročita tako močne občutke, da se od nekod prikrade vonj po sveže pečenem kruhu, ki ga bo Babica vsak trenutek vzela iz krušne peči. Močan reflektor, ki leži v desnem kotu odra, slika medle spomine na dni, ko je Oče (Janez Škof) v otroštvu visel na drevesu in prenašal udarce strogih nemških policistov. Ona z naivno otroško zvedavostjo spretno vodi slikanje spominov svojih prednikov. Saša Pavček z Babico zgradi kompleksen lik od ženske v srednjih letih do stare babice sključene postave, ki živi v svojih spominih na taborišče, na Ravensbrück, kjer je pustila leta svoje mladosti. Ostal ji je le rdeči plašč, ki si ga je priskrbela ob odhodu, zatekli gležnji in bolečine v sklepih. Oče, otrok vojne, partizan, ki izraža veliko navezanost na mater, kar se kasneje pokaže tudi v odnosu do žene, živi v spominih, živi v bolečem otroštvu. Njegova moč v trenutku naraste, ko se odloči, da bo svojim potomcem zgradil novo hišo in s tem izbrisal boleče spomine pretekle agresije. Z veliko lopato podre opečnato ognjišče. Babica ječi, v nekaj trenutkih morda malce preveč intenzivno in nepristno, za svojo črno kuhinjo, kjer je spekla toliko kruha. Tudi tisti kruh, ki ga je skrila v Njeno omaro. Kruh, ki bo začel plesneti, ko bo Babica umrla. Zgodba se spretno razvije v obdobje Njenega odraščanja, obiskovanja gimnazije in študija teatrologije. Saša Pavček Babico s simbolično gesto preoblačenja iz globoke črnine v živahno obleko pretvori v hladno, pobožno in večno nezadovoljno Mati. Režijski postopek, ki izključuje Mati iz zgodnjega življenja hčere, samo še poglobi oddaljen odnos, ki ga tvorita Mati in Hči. Barbara Cerar s fokusiranim pogledom in trdimi obraznimi potezami iz otroške naivnosti prebudi močno mlado žensko z močno voljo in zavedanjem lastne identitete. Janez Škof spretno prikaže razvoj neizobraženega in zaznamovanega človeka vojne, katerega identiteta je močno vrezana v njegovo podzavest. Saša Pavček mu z izjemno podporo omogoči odnos mati–sin brez neposrednega stika. Glasba, ki je ključnega pomena za ustvarjanje atmosfere, omogoča, da na postavljeno sceno preproste vaške hiše režiser Igor Pison pripelje Dunaj. Hkrati se prijetno meša z lepenskim narečjem, ki ga govorijo prebivalci koroškega območja. Narečje se meša s spomini, ki nam jih v soju reflektorja prinaša Ona. Nežna in nevsiljiva kostumografija lepo raste z razvojem likov vsakega karakterja. Cvetlični vzorci na Njeni obleki spominjajo na prostrana pomladanska polja, črna barva in dolg spran predpasnik opominjata na leta trpljenja v taborišču in dela na kmetiji, razvlečene kariraste srajce pa na umazane jarke in preproste uniforme trpečih partizanov v gozdu. Opominjajo na preprosto kmečko življenje. Kostumografinja Belinda Radulović je v sodelovanju s scenografinjo Petro Veber spretno pričarala atmosfero sredine 20. stoletja pa tudi sedanjost, ko je Ona že zaposlena kot dramaturginja in se vrača na domače dvorišče iskat lastno identiteto.
Produkcija Angel pozabe sovpada s produkcijo lanske sezone SNG Drama Ljubljana Še vedno vihar režiserja Ivice Buljana, saj sta njuni skupni temi problematika dvojne identitete ter boj za slovenski jezik in kulturo na avstrijskem Koroškem. Bistvena razlika se pojavi pri količini intime, ki jo je režiser Igor Pison odmeril produkciji. Najgloblje misli in bolečine se s pomočjo izjemne scenografije in razdelanosti likov vseh treh igralcev dotaknejo gledalca v tolikšni meri, da spodbudijo razmišljanje, kako je živeti ljudem, ki so prizadeti od vojnih grozot druge svetovne vojne in še danes zatirani ter pod vplivom posledic vsiljevanja nemške kulture. Kolikokrat vsak izmed njih avtomatično globoko v sebi zakliče »Heil Hitler« in kolikokrat se sprašuje: »Govorim nemško, ampak pišem slovensko?« Kolikokrat v sebi izreče: »Verjamem,« pa vendar glasno ponavlja: »Ne verjamem«. Izjemna režija in izjemna interpretacija igralcev nas tako popeljeta v nepopisno bolečino in nas soočita z večno dvojnostjo: nagonom po preživetju in željo po izobrazbi. Na koncu pa pridemo do zaključka, da se je potrebno boriti z umetnostjo, da se mora slovenski jezik širiti tudi onkraj meja naše države. Saj v gledališču vidimo ogromno tragedije, agresije, žalosti in obupa, pa vendar igralci vedno znova vstanejo in se borijo dalje. Tako, kot so v to primorani koroški Slovenci že stoletje.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.