Pred začetkom predstave glavna igralka na oder prinaša rekvizite, kot bi šlo za postopno zbiranje spominov, iz katerih je stkana pripoved o odraščanju v Lepeni na avstrijskem Koroškem. Deklica (Barbara Cerar) svoje otroštvo preživlja z babico (Saša Pavček), bivšo taboriščnico, ki prek pregovorov in starih modrosti vnukinjo uči spoštovati naravo, peči kruh in verovati v dobro. Barbari Cerar uspe prepričljivo odigrati otroško naivnost, radovednost in čudenje, Saša Pavček pa odlično upodobi babico kot steber družine, je simbol materinstva, upanja in boja. Janez Škof je izjemen v vlogi malce čudaškega, s prezgodnjim odhodom v partizane obremenjenega očeta, niha med dobro voljo in težkimi spomini, ki ga večkrat priženejo na rob samomora. Stroga in vedno zaposlena mati, ki pride do besede šele po babičini smrti, je le še pika na i turbulentnemu odraščanju deklice, ujete v spomine na vojno, ki niso njeni lastni, in težke usode, ki jih razume le napol. Lik očeta slika pomen in značilnosti partizanskega gibanja na avstrijskem Koroškem, ki se po vojni preusmeri v boj za priznanje manjšine in ohranjanje materinščine. Barbara Cerar izvrstno upodobi krizo identitete, ki jo še poglablja ujetost med dva jezika; slovenščino kot zaseben, čustven, intimen jezik in nemščino kot privilegiran jezik, v katerem se izobražuje in jo osvobaja domačih spon.

Scenografija je preprosta, sestavlja jo nekaj stolov, opeka, lestev, rjuhe, plašči in puška, ki občasno tudi nadomeščajo manjkajoče predmete. Kostumi so primerni vlogam; obleka, ki jo nosi Barbara Cerar, poudarja njeno otroškost in igrivost, babica, odeta v črnino in debele volnene nogavice, je izrezana stara vdova, karirasta srajca in umazane hlače z naramnicami pa so očetu kot gozdarju in kmečkemu človeku pisane na kožo. Pomemben učinek ima uporaba svetlobe. Luči, usmerjene na obraze, namreč speljujejo pozornost na pripoved osvetljene osebe. Zvočni učinki so še posebej zanimivi; harmonika pooseblja radost, ko pa se na radiu oglasi nemški glas, je veselja konec, osebe se ustavijo med plesom in potopijo v težke spomine. Poseben element v uprizoritvi so posnetki govora žensk v lepenskem narečju, ki so kot odmev spomina, omenjajo iste stvari kot dramske osebe in na ta način potrjujejo resničnost zgodbe.

Uprizoritev zvesto sledi romanu in ga uspešno prenaša na oder. Sama poznam vsebino romana in sem predstavi zlahka sledila, bi pa bilo zanimivo o vtisih povprašati koga, ki ga ni prebral. Uprizoritev je vredna ogleda, saj na pretresljiv način gledalcu prinaša spoznanje o daljnosežnih posledicah vojne, ki ne zaznamuje le vpletenih generacij, temveč tudi poznejše, tiste, ki odraščajo ob spominih staršev, dedkov in babic.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.