Predstavo odpre Ona (Barbara Cerar) s pripovedovalskim komentarjem o atmosferi prostora, ki je opremljen z rekviziti, po katerih vemo, da gre za preteklost: stari leseni stoli, kositrni čebri, starinski radio, lesene metle in lestev. Znajdemo se na kmečkem posestvu. Na njem kraljuje Babica (Saša Pavček), ki je vir domačnosti in topline pa tudi notranje moči, ki jo črpa iz svoje vere v nadnaravno, v Boga, in je polna skrivnostnih zarotitvenih obrazcev proti bolezni in nesreči. Pavčkovi uspe zelo dobro preklapljati med ranljivostjo ženske, ki je kar nekajkrat za las ušla smrti, ter izkušenostjo nekoga, ki je doživel in videl vse, hkrati pa ostal nežen in ljubeč. Še posebej se izkaže v nadvse doživeti izpovedi o izkušnji v koncentracijskem taborišču; prizor prižene čustveno napetost do vrha, saj se izmenično nizata izpoved Babice in Očeta (Janez Škof) o najhujših trenutkih vojne, ki sta jih doživela v preteklosti, toda na nek način jih še podoživljata. Nasploh je celotna predstava močno nabita z emocijami, liki neprenehoma nihajo med evforijo, vedrino, žalostjo, besom, krivdo ter obupom. To pa je seveda pustilo vtis na publiki, čutilo se je nelagodje, ljudje so pobešali glave ali pa dogajanje celo glasno komentirali. Čustva so se zelo dobro izrisovala na obrazu Nje, ki je ves čas igrala več vlog: znašla se je v vlogi pripovedovalke, poročevalke, majhne deklice, dijakinje, odrasle ženske, ob tem pa je bila ves čas budna opazovalka dogajanja. Avtorju predloge ter režiserju Igorju Pisonu je zelo domiselno uspelo razrešiti vseprisotnost deklice oziroma Nje (v romanu je protagonistka in prvoosebna pripovedovalka hkrati), saj je pri sebi beležila vse, kar se je dogajalo med osrednjimi osebami njene družine in tudi znotraj njih samih. Pozorno, sprva z otroškimi, nedolžnimi očmi, pogosto polnimi žalosti, potem pa s sočutjem je opazovala Očetovo samotnost in obup, Babičino skrito bolečino in konflikt med Mamo (Saša Pavček) in Očetom. Vsem trem igralcem zelo dobro uspe ustvariti in izraziti neizrekljivo, ki se je izrisovalo v otrplosti teles, zamrznjenih obraznih mimikah, nenadno zaustavljenih gibih in daljših premolkih. Ravno neizrekljivo je tisto, kar pogosto zavzema mesto protagonista – groza, smrtni strah, nikoli zaceljena žalost postanejo živo prisotne, vedno pa najdejo zbirno mesto v Njej. 

Oče je tisti, ki ustvarja največ napetosti v družini. Obremenjen z zelo težkimi spomini, ki jih ne zna umestiti v življenje tu in zdaj, in zato nenehno niha med preteklostjo in sedanjostjo, pri čemer je bolj v preteklosti; večkrat poskusi narediti samomor. Mati je odsotna, njeno vlogo je v dekličinem življenju prevzela Babica, njena čustvena odsotnost je domiselno upodobljena tudi z njeno odsotnostjo z odra – pojavi se šele proti koncu predstave.

Pomemben dramski element je imelo poleg dialoga, monologa in govorov vstran pripovedovanje. V vlogi poročevalca se največkrat znajdejo Ona pa tudi Oče, manjkrat Babica. Pripovedni vložki naraščajo premo sorazmerno z dekličino oddaljenostjo od domačega sveta in njenim odraščanjem na eni ter ozaveščanjem položaja slovenstva na avstrijskem Koroškem na drugi strani. Slednje nam Ona predoči v poglobljenih, zelo neposrednih refleksijah, ki so vzete naravnost iz romana in v katerih prevprašuje svojo lastno identiteto in identiteto Slovencev na Koroškem. Na neki točki predstave Barbara Cerar stopi z odra med gledalce, vzpostavi z njimi očesni kontakt ter spregovori o vlogi gledališča v Njenem življenju in kako je teater varnejši od življenja, saj ga ne določa smrt; to je prizor, ki nekoliko razbije odrsko iluzijo, pa vendar je zelo trdno pripet na ostalo dogajanje in pomen celotne predstave.

Scenografija je zelo preprosta, skopa, toda vsi trije igralci jo uspejo pred našimi očmi zelo spretno in polno utelesiti v bodisi pravo kmečko posestvo bodisi lepenski gozd, Dunaj ali pa vaško krčmo. Ravno tako je s kostumografijo; črnina Babice v mehkih copatih ter preprosta karirasta srajca in zamazane hlače Očeta-lovca skupaj z igrivo obleko, ki jo nosi Ona, pred nami zelo živo utelešajo ljudi iz druge polovice prejšnjega stoletja. Pomembno vlogo so imele tudi luči, saj so jih usmerjali v obraze igralcev še posebno v trenutkih, ko so govorili iz sebe in o sebi, s čimer smo gledalci lažje prodirali v njihovo notranjost. Zvočni učinki so vsemu dodajali še dodatno težo, in sicer posnetki glasov žensk v lepenskem narečju, ki so pričevale o strahu, ki so ga doživljale med vojno, so skušali podčrtati, da to, kar se je odvijalo pred nami, ni zgolj fikcija, pač pa nekaj, kar pripada resnični preteklosti.

Emocionalno in sporočilno zelo polna predstava se je na koncu iztekla v pravo katarzo, saj sta se nelagodje in napetost, ki sta se porajala med predstavo, razpustila v tisti nedoločljivi, pa vendar intenzivni občutek zadoščenosti in razvezanosti. Tisti, ki smo prebrali tudi roman, smo bili s predstavo lahko zelo zadovoljni, saj ji je na zelo posrečen način uspelo približati in poudariti vsa osrednja vsebinska vozlišča romana, hkrati pa celo njegovo strukturiranost (pogled skozi oči protagonistke in pripovedovalke).

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.