Že sam oder nam sporoča, da se bodo odvijali dogodki, ki so najverjetneje povezani z vojno. Glede na to, da je tematika vojna in da osebe pripadajo manjšinskemu narodu, me je zanimalo, kako je režiser prikazal to kompleksnost, predvsem intimno kompleksnost znotraj družin in v človeku samem.

Prizori so sestavljeni iz Njenega spominjanja in so kronološko urejeni, od Njenega otroštva do mladosti. Vlogo Nje ima Barbara Cerar, ki odlično prikaže otroka, ki še vedno upa in verjame v boljše čase, prikaže otroško veselje, ki se prepleta s strahom. Prav ta preplet se pojavlja skozi celotno uprizoritev. Začne se z veseljem, s polko, ki se naenkrat prekine z grozo, kričanjem in solzami. Veselje je trajalo le kratek čas, kar je ustvarjalo večjo napetost med gledalci, saj si čutil, da ga bo vsak hip prekinila nekakšna groza. Resne izjave, ki se navezujejo na preteklost dramskih oseb, so prežete s humorjem. Ta prehod izjemno prikažeta Saša Pavček, ki igra babico, in Janez Škof v vlogi očeta. Babica na začetku kaže veselje in se trudi, da bi osrečila svojo vnukinjo. Proti koncu ji to ne uspeva več najbolje. Izjemno prikaže pojemanje, ki ga povzroči vojna. Od poskočne ženske do nemočne osebe s strahom in razočaranjem v očeh. Oče se na začetku trudi ostati močan in posveča vso svojo pozornost hčerki. Proti koncu začne veliko piti in se razburjati. Njegova glavna tema pogovora je vojna. Janez Škof odlično prikaže Očetovo bipolarnost, njegov trud ostati na trdnih tleh in se posvetiti hčerki in hkrati strah pred življenjem v okolišu, v katerem živi. Lahko smo si samo mislili, kako je moralo biti otroku hudo živeti v taki atmosferi. Vse to je prenašala z zatiskanjem oči ali s kričanjem. Ko odraste, se to spremeni, pravzaprav prevzame velik del odgovornosti in poskuša razumeti stvari, ne da bi koga obsojala. K temu je najverjetneje pripomoglo šolanje na Dunaju, kjer je bila prisiljena odrasti. Posebej zanimiv lik je bila Mama, ki se na začetku sploh ne pojavi. Ostali trije se sicer obračajo nanjo, vendar je ne vidimo. Opazimo le Njeno veliko hrepenenje po materi. Mama se prikaže šele po babičini smrti – obe igra, neverjetno dobro, Saša Pavček, ki izjemno resnično uprizori tako Babico kot Mamo. Mamin lik je precej distanciran od celotne situacije, veliko sanjari, bere in si želi stran, vendar tega nikoli ne naredi. Tukaj se da čutiti hčerkino obsojanje, ker se ji nikoli ni posvetila. Vzrok Mamini distanciranosti pa je bilo njeno otroštvo, saj nikoli ni občutila ljubezni svojih staršev. Pri tem prizoru vidimo, kako preteklost lahko vpliva na človeka. Občinstvo se je smejalo in hkrati jokalo. Mogoče je resničnost zgodbe pričaral tudi prostor, saj smo bili v Mali drami in nam je manjši prostor še bolj približal temačnost spominov.

Dvorano sem zapustila z vprašanjem v glavi, kako se spopasti z razklanostjo, ki so jo takrat doživljali, posebej Ona, ko je začela študirati? Kako se prilagoditi okolici, v kateri živiš, in hkrati ohraniti lastno identiteto? Te misli mi je vzbudila zlasti naslednja replika: »Pišem slovensko, govorim nemško.«

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.