Kr(e)č je izraz opazovanja sveta in udejanjanja sebe v njem. Je performativ, esenca, abstrakcija. Je govor in mreža samozadostnih znakov. Je svoboda lastnega izraza, merjena v preciznih gestah. Opisano velja za oboje, ples in poezijo. Gre namreč za dve najbolj abstraktni govorici, dva načina izražanja istega - tega česar narativ ne more. Izraza se tekom lastnega udejanjanja hkrati šele vzpostavljata ter na zagoneten, a v svojem bistvu preprost način govorita enako. V performansu Lacković in Majcen raziskujeta prav to, proces prevajanja, razumevanja in izmenjave izkustva obstoja. Kje kompleksna sistema znakov v esenci preprostosti postaneta enaka drug drugemu, se dopolnjujeta in navdihujeta, ne da bi zato rabili uveljavljeno obliko komunikacije. Dve telesi se spoznavata, dva jezika vstopata v isto formo, isti ritem, isti pomen. Je dvojnost, ki nenehno teži k združevanju v eno.
jadi, jadi, jadi … v bistvu se hočeva sam razumet in svet okoli naju.
Avtorstvo in izvedba: Alja Lacković, Urša Majcen
Glasba: Kaja Janjić – Fraw Blanka
Oblikovanje luči: Janko Oven
Svetovanje: Natalija Manojlović Varga
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana - Karolina Bugajak