Temnica, uprizoritev po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, stavi na že preverjen režiserjev recept prepleta kolektivnosti, animiranih objektov in glasbe. Podobno kot Vražji triptih (2018) se tudi tokrat predstava zgodi v več delih in začne s postajami, z ogledom katerih je gledalec mobiliziran v predstavo. Pred Kulturnico so na Židovski stezi pripravljene postojanke, na vsaki je odigrana predstava za enega gledalca, izvajajo pa jih Tončica Knez, Helena Šukljan, Tajda Lipicer, Klemen Kovačič in Sara Šoukal. Gledalec po ogledu vsake od njih dobi objekt, ki ob vstopu v dvorano služi kot čin in s katerim mu je omogočen vstop, objekti pa so artefakti povedanih zgodb, ki se vse nanašajo na osnovne motive iz Stanovitnega kositrnega vojaka (dober primer tega so vžigalice). Razne inštalacije so nato postavljene še po vsem hodniku do dvorane, vsaka pa ponovno prikazuje motive iz pravljice (papirnati čolnički, ribino okostje). Vse dogajanje pred začetkom predstave torej ustvari nekakšen referenčni okvir zgodbe, uprizoritev pa se že v sami strukturi dogodka nanaša na literarno predlogo, katere ključni del je potovanje.
Igralci (Miha Arh, Gašper Malnar, Filip Šebšajevič in Asja Kahrimanović Babnik) kot oficirji publiko sprejemajo in usmerjajo na sedišča. Postrojeni so militantno, tudi oblečeni so v črna oblačila, prek katerih pa imajo težke predpasnike, kot da bi bili v klavnici, ter zaščitna očala. Scenografijo v glavnem sestavljajo štirje veliki leseni okvirji s pripadajočimi delovnimi površinami, na katerih so manjša lesena korita, poleg njih pa je na odru še ogromno povečevalno steklo (avtorja vizualne podobe sta Tomáš Žižka in Nerea Cuesta Garcia). Na odru se tako znajdejo elementi, ki jasno nakazujejo na introspekcijo in povečavo, istočasno pa s simetrično razporeditvijo tudi na neko strogost, militantnost in uniformnost. Uprizoritveni koncept na tej točki zaživi v svojem potencialu, saj uspešno združi pomene in motive temnice kot prostora analognega razvoja fotografij z atmosfero temnih, kletnih prostorov proizvodnje.
Podobno so osmišljeni objekti, okoli katerih igralci zgradijo dramske situacije in jih animirajo – praviloma so sivi (ali srebrni), kovinski (z izjemo granitnih kock), v vsakem prizoru pa je osrednja misel namembnost in sporočilnost teh objektov.
Čeprav so Solcetove predstave vedno izjemno muzikalične, je Temnica celo za njegov opus izrazito glasbena. Večino besedila namreč predstavljajo songi (avtorja glasbe sta Solce in Šebšajevič), ki jih igralci izmenično pojejo in odigrajo na glasbene inštrumente, glasbeno podlago tudi ustvarjajo z rabo objektov, Šebšajevič pa se posluži tudi mešalne mize in predstavo zvočno opremi s sodobnejšimi ritmi. Songi se večkrat ponovijo, vendar v različnih izvedbah – včasih kanonsko, včasih v solistični izvedbi, včasih samo kot refren ali poudarek v zgodbi. Podobno so osmišljeni objekti, okoli katerih igralci zgradijo dramske situacije in jih animirajo – praviloma so sivi (ali srebrni), kovinski (z izjemo granitnih kock), v vsakem prizoru pa je osrednja misel namembnost in sporočilnost teh objektov. Vizualno so poenoteni, vsebinsko pa včasih delujejo izjemno večnamensko in večpomensko (na primer žlica, ki je tudi najpogosteje uporabljena in se pojavi tako v vlogi glasbenega instrumenta kot nosilke zgodbe Stanovitnega kositrnega vojaka), kak objekt pa ostane tudi samo na nivoju preizkusa njegovih sposobnosti ali potenciala (na primer granitne kocke). Dramaturško (dramaturgijo podpisujeta Jelena Sitar in Benjamin Zajc) zgodba teče precej linearno in je v tem dosledna pri realizaciji kabaretske strukture, v kateri songe povezujeta nek lajtmotiv ali konferansje. Žal tokrat songi ne ustvarijo takšne atmosfere kot pri Vražjem triptihu, v katerem je na koncu zaključni song publika skupaj z ustvarjalci odpela še ničkolikokrat. Ena od zagat je v besedilu, ki je manj razumljivo in zapomnljivo (tudi igralcem) pa tudi napisano na slabo vidnem mestu, druga pa v ritmu predstave, ki je skozi predstavo kot celoto manj napet in konec kar nekako zvodeni.
Ritem je tudi osrednji problem predstave (ironično za glasbeni kabaret), saj je prizorov preveč ali pa so premalo strnjeni (ne vsi, nekateri so nabiti z dogajanjem in zvoki, nekateri pa so predolgi in prepočasni) in jih velik del preprosto odplava mimo, ne da bi gledalec zares vedel, čemu (razen ravni raziskave uporabnosti in sporočilnosti predmetov) zares služijo.
Z izjemo tega pa predstava nima večjih napak, tema, ki si jo izbere, je izjemno (mogoče celo preveč) aktualna in v publiki resnično vzbudi neprijetne občutke prisilne mobilizacije ali približujoče se nevarnosti. To velja tako za zasnovo kot izvedbo samo, k temu pa zelo učinkovito pripomorejo tudi zvoki (tiktakanje) in oblikovanje luči (oblikovalec Kristjan Vidner), ki z natančno usmerjenostjo resnično ustvarijo temnico v Kulturnici. V sozvočju s tem pa nastopajo tudi igralci, ki so tako v gibu kot v glasu dobro usklajeni in skupaj tvorijo celovit igralski ansambel, prav tako pa spretno preskakujejo med animacijskimi in glasbenimi vložki.