Gledališče objekta.
Po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena.
Temnica je glasbeno-lutkovni omnibus za odrasle po motivih Kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena, ki velja za eno njegovih najbolj znanih zgodb, pa tudi prvo, ki ni temeljila na literarnem vzoru ali ljudski pravljici. Tako označuje začetek avtorjevega originalnega ustvarjalnega obdobja. Napisana je bila pred skoraj 200 leti in je doživela številne adaptacije, tudi v baletne predstave in animirane filme. Tokrat pa bo privršala na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana pod režijsko taktirko Matije Solceta.
Uprizoritev nastaja kot omnibus vizualno-glasbenih interpretacij motivov iz Andersenove pravljice, pri čemer ustvarjalna ekipa delo prevaja v nekakšno temnico, ki omogoča transformacijo gledalčeve perspektive. Uprizoritev postane prostor, kjer s povečevalniki in pincetami, pa tudi z gibom, svetlobo in scenskimi premiki ustvarjalna ekipa secira in razkriva dušo predmetov. Temnica temelji na treh različnih formah: uvodni performativno-interaktivni instalaciji gledališča objektov, glasbeno-gledališkem kabaretu in svetlobno-senčni igra.
Prvi del uprizoritve (Camera) se vrši v sodelovanju z ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Režiser s študenti ustvari kratke miniaturne igre, v katerih bodo izseki zgodb gledalcem vidni skozi objektiv in s tem osredotočeni na določen detajl in specifično perspektivno. Odtočni kanal, tloris mesta, predalnik ali okenska polica. Izgubljena vezalka, granitna kocka, zapuščena igrača ali urni kazalec. V vsaki od teh podrobnosti se skriva poezija, ki jo bodo študentje in sprejemniki razvijali bodisi na ravni animacije, simbolne moči predmetov ali zvočnih iger.
Omnibus se nadaljuje v Kulturnici (Prehod skozi objektiv), kjer osvetljeni negibni kipi in figure iz cinkove žice ter papirja na platnu odsevajo dvodimenzionalno preslikavo epizod iz zgodbe o kositrnem vojaku. Ko oddaljene postave na projekciji odsevajo bližino, ko klobčič žice v senci riše ribjo plavut in ko detajl papirnate ladjice nosi v sebi skrito ljubezensko pismo, se začnejo snovati čustvene svetlobne igre.
V nadaljevanju gledalci vstopajo v nekakšen kabaretni cirkus (Temnica/Darkroom), ki dadaistično prenaša odlomke besedila v ekspresivne ritmizirane vokalno-inštrumentalne kompozicije. Kombinacija različnih elementov ustvaril groteskni lutkovni cirkus z živo glasbo, kjer se atmosfera nežnega giba krhkih figuric menja z ekspresivnimi gibi in scenskimi efekti ter gledališkimi triki. V središču sta simbolna moč artefaktov in njihova postavitev v prostoru. V zaključku kabareta v fokus stopi še zvočna podoba uporabljenih predmetov, pri čemer bo ustvarjalna ekipa v živo snovala analogne zvočne efekte po principu radijske igre in tako ustvarila vzporedni vidik animacije in vizualno-performativne perspektive odrskega dogajanja.
Omnibus se konča v svetlobno-senčnem epilogu, v katerem bo Andersenova zgodba pomenila osnovo za originalno interpretacijo dela in odskočno desko za raziskovanje tem, kot so potovanje, ljubezen, pa tudi ponovno oživljanje neuporabnih predmetov in smeti. Vpogled v dušo predmeta in njegove sanje bo prikazan in razvit iz perspektive njihove negibnosti in sprememb okolja.
Andersen v svoji domišljiji animira rože, skodelice ali kipce tako, da jim pripiše njihovo lastnost. Če se roža bohoti, je domišljava, če vojakec pade s police, je padel, ker je hotel ubežati. Tako tudi v omnibusu Temnica zaživijo lastnosti objektov. Gre za zgibanko ritmiziranega besedila, za kontrapunkte različnih glasovnih fraz, ki bodo v osnovi nosile glasbeno strukturo. Predstava je namenjena najširšemu občinstvu, saj bo gledalec hkrati tudi poslušalec. V kombinaciji prvinske animacije in koncerta bodo različni prostori oživljeni s kabaretnimi vrivki in razgibanim dogajanjem vse naokoli.
Matija Solce, priznani in večkrat nagrajeni lutkovni režiser, igralec, lutkar in glasbenik, je doktoriral na praški akademiji DAMU. V svojih delih tesno povezuje glasbo in gledališče, zato so njegove lutkovne predstave hkrati tudi interaktivne glasbene skladbe. Pogosto v formi gledališča objekta vsebujejo natančno ritmično animacijo s fragmentirano dramaturgijo, prek katere gledalec postane del gledališkega eksperimenta in je vedno znova v odkrivanju nepričakovanega.
Lutkovno gledališče Ljubljana je poleg goriškega CTA (Center for theatre animation), češkega Studia Damúza in Evropskega inštituta oblikovanja (Istituto Europeo di Design) iz Španije eden od partnerjev evropskega projekta, imenovanega Puppets and Design (P & D). Cilj projekta, ki povezuje lutkovne ustvarjalce z industrijskimi oblikovalci, je, kako vsakodnevnim, povsem običajnim predmetom vdihniti dušo in jim znotraj gledališča objekta dati povsem novo pomenskost, predvsem pa umetniški kontekst. Da bi si predmeti prislužili dušo, življenje in usodo, morajo preseči svojo omejujočo materialnost in utilitarno dimenzijo.
