Kavarna je kraj srečevanja. V nekatere kavarne greš, ker veš, da boš tam slej ko prej naletel na nekoga določenega; v druge stopiš, da bi se pred znanci skril in si v anonimnosti zbistril misli ob skodelici kave. S prvo letošnjo premiero se SSG Trst tako spogleduje z osrednjim trgovskim in družabnim atributom lastnega mesta – kavo – ter na ogled postavlja Kavarno Carla Goldonija v režiji Janusza Kice. Komedijo, ki je bila na slovenskih odrih doslej uprizorjena le enkrat (SNG Drama Ljubljana, 1943), je za današnji čas prevedel Srečko Fišer, skupaj z režiserjem pa sta besedilo tudi priredila.

Veliki tržaški oder uokvirjajo sive stene s sedmerico vratnih odprtin različnih dimenzij; ob eno steno je naslonjen džuboks, ob nasprotno pianino, globoko v sredini pa prostor nedvoumno označuje kavarniški pult s kavnim aparatom (scenografija Karin Fritz). Prostor napolnjujejo črne mize in stoli, ki pa niso fiksno postavljeni, temveč jih igralci glede na dogajanje po prostoru prosto premikajo. Sivina visokih praznih sten z zevajočimi črnimi odprtinami v kombinaciji z izčiščenostjo ostalih scenskih elementov namesto vabljivosti ustvarja hlad. Odsotnost scenografskih detajlov skuša nadoknaditi sicer prevladujoče črno-bela, pa vendar živahnejša kostumografija (tudi kostumografijo podpisuje režiserjeva stalna sodelavka Karin Fritz). Deseterica estetsko odetih igralcev šviga skozi ena vrata ven in skozi druga notri pa spet skozi tretja ven in nato nazaj notri – toda čeprav je vedno nekdo na odru, iz kavarne zevata praznina in sivina. Odsotnost življenja skuša nadomestiti glasba: džuboks je v stalni rabi, izbrane komade pa dopolnjuje glasba Tamare Obrovac, medtem ko pianino – z izjemo sedmih not kratke glasbene šale – molči.

Težava uprizoritve je tako že v sami srži: čemu kavarna, če v njej ni domačnosti in topline, ni zavetja, v katerega bi se gost zatekel, ni niti stalno prisotnega skrbnika kavarne niti gostov, ki bi se v njej dlje zadrževali? Se ne bi ista srečanja prav lahko zgodila kjerkoli drugje? In čemu sploh Kavarna Carla Goldonija, katero sporočilo besedila naj bi nas nagovorilo? Predvidevajmo, da je vrednost Goldonijeve pisave za današnji čas predvsem v humorju. V dotični komediji ne gre toliko za besedno, karakterno ali situacijsko komiko kot za humor, ki vznika iz srečanj. Komično naj bi vzniknilo v trkih raznolikih karakterjev, ki se poganjajo za različnimi cilji. Vendar pa so v uprizoritvi karakterji zvečine intonirani resno in tudi medsebojni prepleti izzvenevajo v resnobnih akordih, kar besedilu odvzame osnovni smisel.

Težava uprizoritve je tako že v sami srži: čemu kavarna, če v njej ni domačnosti in topline, ni zavetja, v katerega bi se gost zatekel, ni niti stalno prisotnega skrbnika kavarne niti gostov, ki bi se v njej dlje zadrževali?

Mali tržaški ansambel je konkretno okrepljen z dodatnimi šestimi igralci. Alojz Svete v vlogi lastnika kavarne Rindolfa je dvoumna figura – po eni strani neizprosen in siten, po drugi pa nenavadno mehek, ustrežljiv. Ker ni zasnovan kot naivna dobričina, nam ostaja uganka, čemu podpira razsipnega Eugenia – nejasen namig na morebitno očetovstvo pri tem bolj zmoti, kot pomaga. Eugenia kot kvartopirca in ženskarja, nerazsodnega in gnanega od slepih strasti, upodobi Primož Forte. V kavarni še najbolj domuje Aleš Valič kot opravljivi plemič Marzio, ki najraje od vsega, po domače rečeno, meša drek. Poleg humornih nastavkov v njegovem samozadovoljstvu je komično najbolj živa še prostodušna figura natakarja Trappole, ki mu Francesco Borchi vliva lahkotno brezbrižnost ter veselje do kavarniških dram. Sem in tja v kavarno zanese tudi Romea Grebenška, ki na oder prinese joie de vivre lahkoživega Flaminia na begu, ter Franka Korošca, ki se v vlogi lastnika igralnice Pandolfa kaže predvsem kot pragmatičen prevarant.

Pomisleke o izbranem uprizoritvenem besedilu pa povečujejo ženske vloge. Režiser Kica je namreč izpostavil, da ga zanimajo liki »močnih, nekonvencionalnih in dejansko modernih žensk«^[1]. Dejansko pa so vsi trije ženski liki šibko dramaturško (in karakterno) začrtani: dve izmed treh sta na lovu za pobeglima možema (ki sta oba tudi kvartopirca in ženskarja), tretja pa je skrivnostna plesalka. Če sta Vittoria (Nikla P. Panizon) in Placida (Tina Gunzek) preprosto predstavljeni kot le donne oneste, ki si zgolj želita svoje može privesti nazaj (k sebi) domov, je Lisaura (Lara Jankovič) dvoumnejša. Čeprav se tudi ona izreka za »pošteno žensko« (Benetke, od koder igra prihaja, so bile v času baroka v Evropi skorajda sinonim za prostitucijo), njena kostumografija in obnašanje govorita nasprotno. Še manj jasna pa je režijska odločitev, da po odpetem songu Lisauro obdrži na odru, kjer nadaljuje s tihim popevanjem. Njena prisotnost je vprašljiva, saj jo gledalci v kontekstu siceršnjega uprizoritvenega koda dojemamo kot prisotno v prostoru, ostali pa se obnašajo, kot da je ni – obenem pa njena prisotnost ali odsotnost sploh ni bistvenega pomena za nadaljnji razplet zgodbe.

Kavarna se za zadnjo sliko napolni in zgodba dobi svoj happy end: Vittoria in Eugenio se spravita v separeju (proč od oči publike), Flaminio se mora hočeš nočeš vdati dolžnosti do zakonske družice Lisaure, zgagastega Marzia pa izženejo iz svoje srede. Konec v znamenju pridne spodobnosti ne prepriča in sporočilo uprizoritve ostane zabrisano. Tržaška Kavarna peripetije razvleče, repeticij ne nadgrajuje, karakterjev ne razgalja – in humor se je v širokem loku ogne.