Pripovedovalska predstava Dedal temelji na kratki zgodbi Ikar (iz zbirke kratkih zgodb Bogovi se nam smejijo, Beletrina, 2022) pesnika in pisatelja Aleša Štegra, ki na odru z govorjeno besedo oživlja lastno zapisano pripoved. Avtor je literarno delo za oder nekoliko skrajšal in priredil v procesu soustvarjanja z režiserjem Jernejem Lorencijem, zgodba pa je svoj odmev našla v avtorski glasbi harmonikarja Jureta Torija.
Trojica Šteger - Lorenci - Tori je svoje ustvarjalne sile združila že pred dobrima dvema letoma, ko je bila na istem odru (v Dvorani Duše Počkaj) uprizorjena zgodovinska pripoved Moja vojna harmonika, zasnovana na življenjski zgodbi Štegrovega deda. Če je šlo tedaj za osebno, družinsko zgodbo, ki išče svoje mesto v kolektivni (lokalni) zgodovini, ki ji je bilo lahko slediti in se vanjo vživeti, je tokratno izhodišče zagonetnejše. Dedal je zgodba begunca, ranjenega z izgubo sina; je zgodba očeta brez imena, moškega brez doma, osebe zamotane preteklosti in nejasne prihodnosti.
Sama po sebi je zgodba literarno domišljeno izpisana, kot uprizoritveni material pa precej težje sledljiva. Priredba za oder kljub uporabi »gledališkega« sedanjika namesto »literarnega« preteklika ohranja notranjo logiko, dramaturgijo in zunanji izraz zapisanega besedila, namenjenega branju. Tako bralcu kot gledalcu je v zadoščenje postopno razgrinjanje skrivnosti, sestavljanje večje slike iz nadrobljenih koščkov – pa vendar knjiga in oder zahtevata drugačno časovnico in doziranje informacij. Pripoved je tako mestoma težko sledljiva in ji zato grozi izguba gledalčeve pozornosti.
Dedal se v gledalca prelije kot težek in temen, gost in sipek, žgoč in bodeč, presvetljen in svetleče slepeč zalogaj zgodbe o zamolklem trpljenju in dozorevanju za poslednji polet.
Nastopajoča sta posedena vsak na svojem podiju – Tori na nižjem, Šteger na višjem, bolj izpostavljenem – ob vsakem pa je stojalo za note oz. besedilo. Štegrova interpretacija je zmes pripovedovanja in branja, le občasno preraste v nenadne trenutke vživljanja (npr. žretje smeti, galebovo kričanje), ki vsakič zarežejo in pritegnejo. Podajanje pripovedi je dokaj monotono, k čemur prispeva tudi ne povsem prosto pripovedovanje. Z delnim branjem se namreč bolj kaže interpretova večja navezanost na popolno izdelan literarni izraz kot pa pripravljenost skočiti v trenutnost govora. Pripovedovanje se mestoma staplja, mestoma izmenjuje z gibkimi melodijami Torijeve harmonike, nadgrajuje pa ga tudi Štegrovo oblikovanje nekakšne umetnine. Ta je hkrati simbolna ilustracija opisanih stanj in/ali situacij, njen oblikovalec pa jo še poudarja z usmerjanjem dodatne osvetljave majhnih bralnih lučk. Pripovedovalec na oder namreč stopi polnih rok plastičnih vrečk, katerih vsebina se razkrije postopoma. Malo pokrajino pred našimi očmi kreira plast za plastjo – in ta vse bolj postaja domišljijsko prizorišče pripovedi, scenografija za opisano dogajanje. Po začetni plasti zemlje iz druge vrečke strese mivko, nato nanjo postavi kamen pa mandarino in majcen kruhek, nakar se na »obali« znajdejo razkosana barbika in embalaža, še nekaj smeti … in nazadnje pero.
Avtorski pogled na zgodbo se tako po načinu pripovedi (tretjeosebna pripoved) kot simbolni vzpostavitvi malega sveta, ustvarjenega iz sprva skrite vsebine plastičnih vrečk, izkaže za pogled s ptičje perspektive. Ustvarjalci dogajanje opazujejo od zgoraj, od koder se v svetlobi racionalnosti vse jasno izrisuje. Razen redkih trenutkov vživljanja interpret lebdi nad tekom protagonistovega brezčasja. S popisom njegovih poti ga zavestno skuša oživiti, mu omogočiti novo življenje in mu dobrodošlico izreči vsaj v domovini zgodb. Kljub temu pa od njega in njegove bolečine ostaja oddaljen; posledično tudi občinstvu preda oddaljeno sliko.
Čeprav mestoma težko sledljiva in v literarnost zamrežena, pa je uprizoritev bogata z atmosferami, ki jih ustvarjajo zven besed, migetajoč od resonance, glasba, dih in šklepetanje harmonike, po zraku bežeče bose noge, premene svetlobe in teme, šuštenje plastičnih vrečk. Dedal se v gledalca prelije kot težek in temen, gost in sipek, žgoč in bodeč, presvetljen in svetleče slepeč zalogaj zgodbe o zamolklem trpljenju in dozorevanju za poslednji polet.