Ukrajina – Donbas, 2014. Včerajšnji red je porušen. Jutrišnjega še ni. Je le kaos negotovosti, so le mračne slutnje stopnjevanega uničevanja. Ruska invazija na Ukrajino, februar 2022. Jutri preloži upanje na novo vzpostavitev miru na nedoločen dan nekje po pojutrišnjem.
Aprila in maja letos smo šest zaporednih sobot v terminu kratke radijske igre na Programu Ars lahko prisluhnili Slabim cestam ukrajinske dramatičarke in scenaristke Natalije Vorožbit. Drama pod drobnogled vzame posameznike, ki jih je vojno stanje v ukrajinskem Donbasu iztirilo iz mirne običajnosti in jih potisnilo v morasti kaos limba. Sprva uprizorjena na gledališkem odru (2017, Royal Court Theatre London), je bila kmalu prelita tudi v filmsko zgodbo (2020, rež. Natalija Vorožbit); režiserko Ano Krauthaker pa je poklicala k radijski izvedbi. Glede na epizodno naravo besedila se je režiserka (ki je besedilo skupaj z Yuliyo Zapeka tudi prevedla, nekatere epizode pa tudi priredila za radijsko izvedbo) odločila prizore plasirati posamično. Cikel kratkih, deset- do dvajsetminutnih radijskih iger naniza vrsto (vsaj na videz) nepovezanih situacij, v katerih jedrnato razpira zagonetne življenjske izbire vselej novih karakterjev (sem in tja se pojavi namig na morebitno povezavo s karakterjem katere od prejšnjih/naslednjih epizod).
Cikel odpre Marčevsko sonce je tako močno, monološka izpoved novinarke Nataše, ki s samoanalitično refleksijo obuja spomine in občutja, vtisnjene vanjo med kratkotrajno romanco z vojakom. Njuna objektivna nasprotja, nezdružljivost njunih vrednot in življenjskih poti, se upirajo lačni bližini, ki hrepeni po intimi. Zaljubita se – ali pa se zaljubi vsaj ona – čustva odrinejo vsak ugovor razuma. Pripoved izmenjaje uporablja preteklik in pripovedni sedanjik, ki nas ponese in medias res. Zdi se, da se pripovedovalka z rabo preteklika čustveno bolj distancira od doživetega, kot bi pred sabo razporejala in pregledovala nabran novinarski material za reportažo o svojem izkustvu ljubezenske zveze z vojakom. Njenega raziskovalnega postopka pa ne prežema nikakršno vznemirjenje ali zanos, temveč je vsa njena izpoved v interpretaciji Maruše Majer ovita v vzdušje resignacije, otopelosti, depresije. Igralkin govor je dokaj monoton, brez izrazitih čustvenih niansiranj – kot bi nam skušala, sledeč novinarskemu kodeksu, podati čim objektivnejšo sliko o doživetem.
Deli monologa so posneti v »praznem prostoru«, izrečeni v tišino, kot najneposrednejša izpoved in refleksija; drugi deli, ki pripovedujejo o doživetjih s postavnim vojakom, pa so podloženi z različnimi zvočnimi atmosferami. Atmosfere učinkovito spodbudijo delovanje poslušalčeve domišljije, ki skupaj s pripovedovalko ugleda njene spominske izseke. Zvok vetra in avtomobilskih brisalcev, gostilniški govor in zven kozarcev ter kovancev, veter in vožnja – vse podpira Natašino retrospekcijo. Posebna ranljivost karakterja se odpre v odmevu cerkvenega prostora. Nataša, polna hrepenenja, ki v danih okoliščinah ne more najti izpolnitve, skuša predati svoja kontradiktorna občutja, spet najti košček dušnega miru. Trenutkom zaljubljenega lebdenja sledi čas neizprosne prizemljitve, v katerem ni prostora za romantiko – med obema pa možgani preigravajo ducate (ne)mogočih scenarijev, ki so obenem njen ščit in orožje, ki jo rani. Učinkovito je tudi igralkino približevanje oz. oddaljevanje od mikrofona, s čimer naznačuje različne prostore, obenem pa to tudi v poslušalcu vzbuja občutja večje oz. manjše bližine.
Če se zrela ženska pri štiridesetih zaveda brezperspektivnosti svoje zaljubljenosti – pa kljub temu zakorači v ljubimkanje in ljubezensko koprnenje, od katerih se bo že kmalu morala oddvojiti – pa so najstnice še toliko globlje zaverovane v svoje pravkar vzklite zveze. Drugi del cikla, Evo, punci, grem, skicira tri ruske mladenke, ki čakajo na svoje ljubimce, ukrajinske vojake. Neizkušenost in naivnost se v njih družita z romantičnimi iluzijami, v katerih svoje izbrance vidijo kot rešitelje. Rešujejo jih teže najstniške krize smisla, ob tem pa je Prva bolj pragmatično materialistična, Druga lahkotno seksualna, Tretja pa krčevito išče čustveno zaslombo. Zbadljivk poln pogovor med njimi jasno poantira njihove pozicije in karakterne temelje. Glasova Prve (Eva Pečnik) in Druge (Petra Kodba) imata precej podobno barvo, kar nekajkrat oteži razbiranje posamičnih karakterjev in medsebojnih razmerij. Sploh spočetka je njihov govor nekoliko preveč knjižen, kar dela pogovor »zaigran« kljub dobro nastavljenim igralskim temperaturam. Pristnejši pogovorni jezik se Tretji (Špela Lovrec) razveže predvsem v drugem delu epizode, ko se Prva in Druga že odzoveta žvižgom ljubimcev, njej pa se pri čakanju pridruži Babica (Vesna Jevnikar).
Slabe ceste nam naproti pripeljejo kratke izseke iz življenj ljudi, ki se jih vojna ni le površno dotaknila, temveč vanje prodira z zvoki, zrakom, vsakim srečanjem in storjenim korakom. Zaznamovani z duhom nemira in oviti v vzdušje destruktivnosti, se vse bolj ranjeni spotikajo po luknjasti cesti, polni kucljev – da bi se le prebili vsaj do jutrišnjega dne.
Celotno epizodo obdaja zvočna atmosfera zunanjega prostora. Sprva ga naseljujeta moški klepet in smeh na distanci, ki povečujeta vznemirljivo privlačnost nevarne bližine – najstnice so namreč v svojih skupnostih, družinah in v šoli že kaznovane zaradi pentljanja s sovražniki – pojavlja pa se tudi predirljivo visok pisk, ki je očitna napoved kasnejšega napada. Z Babico se kraju čakanja pridružijo tudi ptiči, zvočna krajina postane prijaznejša. Varnost in toplina sta bistveni prvini interpretacije Vesne Jevnikar, ki pa naleti na slab sprejem pri osiroteli vnukinji. Dekle odrašča sredi vojnega nemira, ki ga vse bolj (kot tudi njeni prijateljici) sprejema za normalnega. Na babičina prigovarjanja, naj pride domov, se Špela Lovrec kot Tretja odzove s prepričljivo prekipevajočim besnenjem, mladostno ostrino in napadalnostjo. Jeza in gnev jo vodita v čustveno izsiljevanje, dokler ne prekipi še babici. Čakanje na ljubimca, ki ga – vse kaže – ne bo, prekine nujnost umika v zaklonišče ob bližajočem se napadu.
Zvok streljanja je postal nova običajna zvočna kulisa – in v šolah se učijo sestavljanja kalašnikovke. »Za koga se borimo?« se v tretjem delu Slabih cest vprašajo njegovi akterji, ravnatelj šole in vojaka na kontrolni točki. Zvočno okolje se naturalistično ujema in spaja s samim dogajanjem, kar od začetka do konca povečuje potenco dramatično zaostrenega dogajanja. Od soočenja nekoliko okajenega ravnatelja, ki na cestni blokadi vojaku predloži ženin potni list, svojega pa ne najde, do puške v njegovem prtljažniku, ki bojda služi le pedagoškim namenom, napetost nevarno narašča. Hrušč vožnje gum po pesku, brnenje avtomobila, zategovanje ročne zavore, piskanje voki-tokija, ugašanje motorja, prihod poveljnika, ravnateljev izstop iz avta – vse akcije so zvočno natančno mapirane in ustvarjajo jasne slike okoliščin, dogajanja ter celo posamičnih premikov in pozicij v prizoru udeleženih.
Vse je zelo zares in vsi igralci so v svojih vlogah zelo prepričljivi – pred poslušalstvom se odvrti celoten zvočni film, ki se suče po spirali napetosti. Vojak Staneta Tomazina in Polkovnik Primoža Bezjaka sta živčno napeta, v pozoru, vzkipljivo pripravljena, da se neizprosno odzoveta na kakršnokoli neprimerno besedo ali ravnanje. Agresivna drža suverenega poveljnika določa hrbtenico tudi vojaku, ki se pred odločitvami vselej obrača nanj. Ravnatelj Matija Vastla odseva bolj flegmatično nrav, kljub temu pa se dovolj zaveda resnosti situacije, da skuša z nadvse prisebnim in mirnim tonom ublažiti prenapetost kontrolorjev. Silnice se zasučejo, ko ravnatelj ob nasipu zagleda svojo učenko Milo in jo prične klicati, poveljnik pa se ga nepričakovano odloči spustiti naprej. Nenadna sprememba v polkovnikovem tonu in popustljivost do ravnatelja dajeta slutiti, da Mila ni bila le halucinacija opitega ravnatelja, temveč primer prikrite mladostniške prostitucije. Situacija se sicer še enkrat zaostri, ko se ravnatelj nedolgo po odhodu vrne z najdenimi dokumenti, obenem pa vztrajno sprašuje o Mili. »Eni nas obstreljujejo, drugi nam pa otroke nategujejo!« zareže v ušesa – in vendar mora ravnatelj naposled sprejeti zgolj častno polkovnikovo besedo ter oditi.
Posebnost pričujočih kratkih radijskih iger je ambientalnost, saj je bilo snemanje (zvečine?) izvedeno zunaj radijskih studiev, na terenu. Velika zasluga za kvaliteto zvočnega materiala gre tako tonskemu mojstru Matjažu Mikliču, ki pa sta ga s svojo asistenco podprla Urban Gruden (1. del) in Gašper Vodlan (2. in 3. del). Vse epizode pričenja in sklepa avtorska glasba Luka Hočevarja, ki obenem ustvarja most med posamičnimi deli – glasba, ki zaključi en del, nas uvaja v naslednjega, kar je še očitneje, če poslušamo vse epizode neposredno drugo za drugo.
Slabe ceste nam predstavijo kratke izseke iz življenj ljudi, ki se jih vojna ni le površno dotaknila, temveč vanje prodira z zvoki, zrakom, vsakim srečanjem in storjenim korakom. Zaznamovani z duhom nemira in oviti v vzdušje destruktivnosti, se vse bolj ranjeni spotikajo po luknjasti cesti, polni kucljev – da bi se le prebili vsaj do jutrišnjega dne.
Slabe ceste lahko poslušate v podkastu Kratka radijska igra.