Slabe ceste ukrajinske avtorice Natalije Vorožbit Radio Slovenija predstavlja v obliki cikla kratkih radijskih iger. Te nas brez ovinkarjenja popeljejo naravnost na neoznačena križišča življenjskih poti, na katerih se dogajajo srečanja, do katerih brez vojnih razmer v Donbasu (verjetno) sploh ne bi prišlo. Soočeni drug z drugim, tehtajo, kateremu čustvenemu in/ali etičnemu smerokazu slediti, kam usmeriti svoj korak. Za njimi poti več ni. Vse poti pred njimi so neznane, gotovosti ni.

Kratko, 10- do 20-minutno formo teh radijskih iger v režiji Ane Krauthaker odlikuje efektivno jedrnata ekspozicija. Že prvih nekaj replik in točno zvočno okolje zadoščajo, da hitro razberemo karakterje, zaslutimo njihove medsebojne odnose in se vživimo v njihove okoliščine.

V četrtem delu Slabih cest, »Hotel sem mal tišine«, takoj po uvodni glasbi vstopimo v avto z vojakom in vojaško medicinsko sestro. Vzdušje je neprijetno, ženska vzkipljiva, vojak odrezav, glasba iz radia zoprno repetitivna. Ženska ne zmore tišine, pripoveduje o ubitem polkovniku, o tem, kako sta se spoznala kot otroka in se nato ponovno srečala na bojišču. Prava drama se začne, ko gre ženska urinirat, vojak pa medtem ugasne avto, ki nato pri minus dvanajstih noče več vžgati – in sredi noči obtičita sredi ničesar. Nenadoma ob sebi na zadnjih sedežih zagledata vrečo s truplom ...

Dogajanje nenehno preseneča z zasuki, poslušalce pa drži v pričakovanju nepričakovanega. Ob sijajni igri Polone Juh in Jurija Drevenška v realističnem zvočnem okolju (brnenje avtomobila, radio, loputanje z vrati in po pokrovu vozila, klici v noč …) zlahka zdrknemo v situacijo, ji prisostvujemo kot neme priče in budni opazovalci. Igralca svoji vlogi izpeljeta izvrstno, celostno in brez razpok. Ženska Polone Juh je očitno razrvana, jok in smeh zajema iz istega vrelca in hkrati z objokovanjem hladnega mrtvega ljubimca si že želi toplote živega moškega telesa. Iz njenega govora veje histeričen obup, ki jo peha v samozavestno vehemenco. Zdi se, da je malo prehlajena in malo pijana, predvsem pa na robu živčnega zloma in ne čisto pri sebi. To sprevidi tudi Vojak Jurija Drevenška, ki jo sprva jemlje zelo resno in se njenim muham deloma podreja, deloma pa radikalno upira; po njenem čustvenem zlomu pa se omehča in se zanjo malone očetovsko zavzame.

Zanimiva je tudi odločitev za branje didaskalij, ki podpira koherenco pripovedi. Scenske opombe, ki opisujejo Ženskino besnenje okrog zaklenjenega avta, prav tako interpretira Polona Juh, vendar s povsem drugačnim nastavkom kot sicer vstopa v govor Ženske. Prebrano zveni literarno v najboljšem pomenu besede, saj je izrečeno s pretanjeno občutljivostjo, v znižanem, mirnem tempu ter z dovolj presledki, da se v poslušalcu hkrati z realistično zvočno sliko izriše tudi celotna situacija.

Prav ta nedvoumni, didaskalijski opis situacije pa morda nekoliko umanjka na nekaj mestih pa tudi v sklepu 5. dela cikla Slabih cest. Sklep »Kaj misliš, da je bilo prej tukaj?« je sicer zvočno bogat (top udarec, pljunek, uriniranje, jok, tek po stopnicah) in poslušalcu ponudi dovolj ključev, da lahko pride do zaključka – pa vendarle v njem pusti tudi nepotešeno radovednost po podrobnostih, kakršne si je zamislila avtorica. A stopimo korak nazaj, k temu, kar se je »tukaj« zgodilo prej.

Kratko, 10- do 20-minutno formo teh radijskih iger v režiji Ane Krauthaker odlikuje efektivno jedrnata ekspozicija. Že prvih nekaj replik in točno zvočno okolje zadoščajo, da hitro razberemo karakterje, zaslutimo njihove medsebojne odnose in se vživimo v njihove okoliščine.

Prizor se dogaja v nekdanjem skladišču, kamor Njo, sicer novinarko, kot svojo ujetnico pripelje On, vojak, poveljnik čete. Sili jo v spolne odnose in sadistično uživa v njenem odporu, pretepa jo, ona pa kriči, da ga ima rada. Vzdušje je preteče grozljivo, prežeto z norostjo in nasiljem. Blaž Šef kot On je poln zaničevanja in agresije, jedkega nemira in sle po gospodovanju, Doroteja Nadrah kot Ona pa na robu moči, drhteča in krhka, ter nepopustljiva, čeprav roteča. Na kritičnih točkah se dogajanje dvakrat prekine z neprijetno visokim piskanjem, ki ga spremlja bobneče šumenje. Njuna konfrontacija je etapna: v prvi jo On nedvoumno nadvladuje, v drugi se precej bolj enakovredno debatno spopadeta, v tretji so Vojakovi robovi že pobrušeni, in čeprav neuravnovešen, kaže prve znake človečnosti. Igralca sta v svojih vlogah pretresljivo prepričljiva, kljub temu pa nam zmanjka nekaj delcev, da bi njuna karakterja ter odnos zmogli polnejše dojeti v vseh njunih kontradiktornostih, ki verjetno sobivajo v posamezniku. Ima Julija res rada Staša, je zaljubljena vanj, skuša z njim le manipulirati – ali pa vse hkrati? Se je Staš prilagodil krvoločnosti in pričel v njej uživati, mu je vseeno za bolečino drugega, je še sposoben nežnosti, si še želi odnosa – morda vse hkrati?

Preračunljiva nastrojenost nasproti iskreni nameri je zašiljeno bodeča v zadnjem delu serije, »Umira …« Dekle povozi kokoš in to pretresena prizna lastnikoma. V opravičilo jima hoče plačati, onadva pa z zlobnim očesom presodita njeno dobronamerno naivnost ter jo pričneta čustveno in denarno izsiljevati. Niti tisoč griven ni dovolj, da bi odkupila kokoš nesnico, od nje zahtevata tudi nakit in si poželita celo avto. Oskubita jo, nato pa v trenutku napihnjenega prezira le izpustita iz krempljev – »Spelji se od tod, kokoš!«

Režiserka Ana Krauthaker, ki je tudi avtorica radijske priredbe te epizode, se je odločila za uvedbo didaskalij, ki dodatno opisujejo premike in stanja na »bojnem« dvorišču. Tako Dekle (Doroteja Nadrah) kot Vasilijeva žena (Iva Krajnc Bagola) sem ter tja v strnjenih, neosebno izrečenih opisih povzameta stanje/držo/dogajanje. Spočetka didaskalije pritičejo interpretaciji Doroteje Nadrah, po polovici, ko se Dekle že drugič pojavi na dvorišču, tokrat z denarjem za odplačilo, pa jih prevzame Iva Krajnc Bagola. S tem premikom didaskalij od ene interpretke k drugi režija doseže učinek zornega kota; sprva torej zremo čez ramo pretresenega Dekleta, nato pa strmimo proti njej z neizprosne pozicije Žene (in Vasilija); čisto na koncu se vizura še dvakrat hitro zamenja. Dekle Doroteje Nadrah je sicer pretreseno spravljivo, pripravljeno poravnati svoj dolg in doseči spravo z lastnikoma kokoši, Vasilij Vladimirja Vlaškalića in Vasilijeva žena Ive Krajnc Bagola pa sta nesramno odrezava, brezbrižno cinična, sovražno popadljiva. Že zgolj z govornimi nastavki in intencami v izrečenem vsi trije izrezljajo ostro žive osebnosti.

V napovedi tega dela radijske igre lahko slišimo (ali preberemo), da se dogajanje odvija pred vojno in jo z vzdušjem že napoveduje. To iz samega besedila (in igre) ni neposredno razvidno, zato pa je to toliko bolj uprizoritveno sugerirano. Kmalu po začetku, takoj, ko je jasno, da umirajoči kokoši ni več pomoči, se v odmevu namreč pojavijo glasovi. Gre za mešanico glasov iz preteklih delov Slabih cest, in čeprav so preveč v ozadju, da bi popolnoma sledili posamičnim replikam, sem in tja izstopi kakšna beseda, fraza ali čustvena vsebina glasu. Preplet pretečih glasov vznika, ponika pa spet narašča; vrhunec dosegajo med stopnjujočim izsiljevanjem dekleta. Sporočilo je v kontekstu celotnega cikla jasno – seme zla je bilo v ljudeh zasejano, še preden je izbruhnil požar vojnega nasilja; če pa bi na dotično epizodo gledali zgolj posamično, bi odločitev za podlaganje polifonije glasov delovala precej šibkeje motivirano.

Tako kot prve dele tri tudi druge tri pričenja in sklepa avtorska glasba Luke Hočevarja. Glasbo zasleduje razpon atmosfer, prisotnih v igri, od dramatične napetosti do melanholičnih postopov, vsebuje pa tudi nekaj namigov na ukrajinsko ljudsko glasbo (raba ljudskih brenkal, mandoline ali morebiti buzukija). Sicer glasba ne posega v tok pripovedi, je ne podlaga – in to je dobro, saj je kvaliteta pričujočih kratkih radijskih iger prav njihova ambientalnost, s katero so ustvarjalci dosegli realistično žive zvočne teksture. Za zahtevno izvedbo snemanja na terenu je suvereno poskrbel tonski mojster Matjaž Miklič, ki je pri 5. delu sodeloval tudi s tonsko mojstrico Sonjo Strenar, sicer pa sta mu tehnično asistirala Martin Florjančič (4. del) in Gašper Vodlan (6. del).

Dramaturški lok Slabih cest sega od intimne monološke izpovedi in najstniških iluzij prek stopnjujoče nasilnih epizod do bizarnega pripetljaja kokošje smrti, ki se prevesi v zloveščo grotesko. Čeprav sleherni del najde svojo začasno razrešitev, prave pomiritve ni. Izbira teksta Slabe ceste za radijsko priredbo in izvedbo je tako več kot umestna. Čeprav je besedilo postavljeno v okoliščine donbaških nemirov, odseva kriva pota vseh vojn, ki ljudem mračijo srca in pamet, jih vlečejo na ceste norosti in zablodelih iluzij, krvoločnosti in neusmiljenosti. Želeli bi si svetlih, širokih cest, jasno označenih s smerokazi, politična realnost pa je vse preveč drugačna – in človek vse prevečkrat človeku volk.