Nova radijska premiera na programu ARS v poslušanje ponuja kanonsko besedilo angleške dramatike, Shakespearjevega Macbetha, ki ga je Radio Slovenija pripravil v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem. Po sedemdesetih letih se tako Macbeth vrača na radijske valove – nazadnje (in prvič) je bil v prevodu Otona Župančiča izveden leta 1953 v režiji Mirča Kraglja – z interpretacijo prevoda Srečka Fišerja, ki je v režiji Klemena Markovčiča prirejena po osnovni tekstovni predlogi uprizoritve Kliči M za Macbetha, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču predlansko sezono režiral Matjaž Pograjc (premiera 28. 2. 2020). Zanimivo je, da tako odrsko kot radijsko uprizoritveno besedilo ustvarjalci (posrečeno) opredeljujejo kot »destilat«, ki klesti epske razsežnosti valovite škotske pokrajine in v ospredje postavlja kompleksno zgodbo ter podčrtuje ključne premise, ki naj bi bile (tudi in ponovno) danes aktualne.
Konceptualno se radijska igra vrača k logosu v več niansah: v smislu besede, ki prihaja v ospredje kot ključni element delovanja, pa tudi v smislu neke (možne) razumskosti, saj poskuša ustvariti svet, v katerem se lahko Macbethov vedno bolj (o)mračen um logično vpenja v dogajanje. Postopno se gradi na novo urejeno okolje, ki je atmosferično temačno, obdano pa z izrazito eteričnimi in mističnimi zvočnimi elementi. Izvirna avtorska glasba Tiborja Miheliča Syeda se skrivnostno zajeda v dogajanje in ga mestoma mistificira, a hkrati celotno atmosfero radijske igre bliža tukaj in zdaj, kar lahko zaslutimo že v prvih trenutkih s sproščenimi kitarskimi ritmi in skorajda kavarniškim pogovorom treh čarovnic ob ponovnem snidenju v dežju in blisku. Avtorski glasbi tako bolj kot besedi uspe (vsaj na podzavestni ravni poslušalca) aktualizirati radijsko igro in jo primakniti v naše okolje, saj ni dobesedna, a hkrati poslušalcu omogoča asociativno bogato poslušanje, ki je mnogokrat zanimivejše od samih replik, ki jih zaobjema. Razgibanost glasbe dodatno barvajo še razni zvočni efekti (tonski mojster Urban Gruden), pri katerih je jasno razbrati tudi režiserjevo suverenost in izkušenost pri razporejanju in korektni dramaturški medsebojni navezavi.
Režijsko in konceptualno tako macbethovski destilat smiselno podčrta temeljne zaobrate tragedije, ki jih poslušalec ob koncu lahko sestavi v celoto.
Osnovno ogrodje dogajanja, ki vodi protagonista Macbetha in vse okrog njega k soodvisnemu in medsebojnemu spletkarjenju ter klanju, je večjedrno, saj se v fabuli zgodi ogromno, to pa je v kombinaciji z (zdesetkanim, a še vedno) velikim številom likov v radijski igri težko usklajevati in podčrtavati do te mere, da vse bistveno pride na plan. V tem smislu je radijska igra nekoliko stična z dinamiko škotskega gričevja, saj se v njeni valovitosti bolj(e) izkristalizirajo predvsem mistični podtoni, ki dodatno podčrtani gradijo širši dogajalni prostor – v uho zarežejo predvsem (tudi v dramski predlogi najmarkantnejše) daljnovidne napovedi o premikajočem se gozdu in moškem, ki ni rojen iz matere in ki bo premagal Macbetha.
Na drugi strani manj preroško zveneče replike ostajajo nekje na površju, še posebej enakomerne daljše replike v blankverzu, ki sicer teče gladko, a hkrati nekoliko monotono, kar lahko v kombinaciji z besedno in pomensko (pre)nasičenostjo verza prispeva k padcu pozornosti od naslednjega orakeljskega trenutka, ki zopet presune poslušalca. K tej pomanjkljivosti nekoliko doprinese tudi petdesetminutna dolžina, kar pa je pravzaprav težko zares očitati, saj je Macbeth za radijski medij težavno besedilo, ki ga na neki točki ni več možno klestiti, sicer bi se istočasno izgubila še osnovna pripovedna nit (ki je, kot že zapisano, v tej produkciji bistvena). Režijsko in konceptualno tako macbethovski destilat smiselno podčrta temeljne zaobrate tragedije, ki jih poslušalec ob koncu lahko sestavi v celoto. K temu pripomore tudi glasovnointerpretativna izvedba produkcije, saj se ekipa Slovenskega mladinskega gledališča (z gosti) besedila loteva suvereno, morda pa tudi v duhu že prestane gledališke izkušnje s tem materialom. Očitno gre za ansambel izrazito poslušljivih glasov, na katere v dvoranah sicer nismo tako zelo pozorni, v tej radijski igri pa se razpršijo, da poslušalca prijetno presenetijo. V taistem glasovnem blagozvočju pa se v kontrastnosti še bolj strupeno razpreta vsa podlost in hinavščina, ki pretresata Macbethovo dogajanje. Ob tem se je kljub glasovni mikavnosti mestoma nekoliko težje znajti med moškimi glasovi (in moškimi dialogi), ki imajo dokaj podobno barvo, a to sledljivosti ne zamaje toliko, da bi poslušalec preveč begal med dialogi. Sicer je najmarkantnejša in najopaznejša Klara Kastelec v vlogi Lady Macbeth, vsebinsko polne in hkrati zvočno igrive so tudi tri vešče v interpretaciji Janje Majzelj, Daše Doberšek in Ivana Peternelja.
Ravno nizkotnost človeške morale, ki je poudarjena v novem radijskem Macbethu, tudi najdlje ostane s poslušalcem, saj je tudi najbolj relevantna in (vsaj simbolno, dobesedno /še/ ne) aplikativna na današnji čas in prostor. V delu, kjer se kot mantra ponavlja fraza »Bog obvaruj kralja«, vznika aktualnost čedalje bolj omračenega uma, ki pred seboj kosi vse, ki se ne uklonijo. Posledično delo problematizira tudi (prejšnje in zdajšnje) podložnike in oprode, ki se zaradi naraščajoče totalnosti moči očitno ne morejo (in pravzaprav niti nočejo) odreči služenju (sužnjenju?) ter rajši izvajajo tisto, kar jim je pač rečeno, najsi bo krvavo ali ne. V poslušalcu ostane tragično spoznanje, da v tej zgodbi bog kralja že dolgo ne more več obvarovati – podobnost s sedanjostjo pa pusti ravno tako ali še bolj tragičen priokus.
Radijska igra Macbeth je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v četrtek, 25. 11. 2021. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/11/radijska-igra-209/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.