Bližina publike in majhnost prostora za uprizarjanje, ki je stisnjen ob rob klančine v dvorani Komuna Kina Šiška, formira nenavadno scenografijo, kjer se pred steklene stene umeščena uprizoritvena situacija odvija nekje med naključnim performansom in bivanjem v akvariju, v katerem je dogajanje namenjeno tistim, ki od zunaj kukajo notri. Če se ta že na začetku pojavi kot referenca v obliki scenskega elementa, ko v njem plava plastična zlata ribica, simbol želja, se preigravanje asociacij na to temo nadaljuje prav takrat, ko smo vsi skupaj na ogled. Vsi sodelujoči v dogodku (tako publika kot izvajalke in izvajalci) smo v stekleni skledi, kjer se odvija igra pogledov in opazovanja kot akcij informiranja, lahko pa tudi nadziranja; podobno, kot je idealizirano predmestno ameriško življenje vedno predmet normativnosti opaženega in videnega, kjer gospodinje vedno skrbno nadzirajo svoje sosede, s pomočjo govoric pa vzpostavljajo mehanizem nadzorovanja, ki lahko izobčenje iz družbene skupnosti uporablja kot orodje kaznovanja odmika od povprečja. Performans Oh, kako zelo običajno ali v spevnejši angleški verziji Oh, how very ordinary oblikuje svet razpok v tej »popolni« vsakdanjosti ter nas uvede v prepad med »običajnim« življenjem po srečnem družinskem modelu in njegovimi zabavnimi, bolečimi in tragičnimi paradoksi, v katere je ujet prav zaradi družbenih normativov.

Uprizoritev je spoj različnih poetik, ki pa jim je skupen uprizoritveni jezik, skozi katerega se gradi vsak izmed delov. Makroprostor je utesnjen podolgovat košček odra pod klančino s posameznimi vozlišči predmetov, ki se nato razrastejo v posamezne prizore. V teh vznikajočih in ponikajočih mikroprostorih prostori podob doma(čnosti) vznikajo v mikrokoordinatah med posameznimi rekviziti, kot so jedilna miza, stol in hladilnik ali pa šampanjec in baloni, ki po končanem prizoru na prizorišču ostanejo kot razpršeni in raztreseni relikti že izvedene situacije, ki pa izzvanja v ozadju naslednje. Predstava temelji na nizanju scen v trajanju, kjer odrska situacija pretakanje časa izkoristi za tvorjenje različnih atmosfer, ki se porajajo prav zaradi prepletanja relativne statičnosti scenografskega prostora in subtilnih funkcionalnih posegov vanj. Stvarnost išče povezave s fiktivnostjo kratke zgodbe Bliss ameriške novelistke Katherine Mansfield, opazujemo njene odmeve v osebnih zgodbah obeh performerk. Ne gre le za simplificirano vlečenje paralel, ki bi bile navdihnjene z občutjem literarnega dela, ampak ustvarjalna ekipa elemente resničnosti (družinski videoposnetki) prepleta s potezami iz Blissa ter vzpostavlja areno polfikcije, kjer preigrava verjetnost, pristnost in kjer vsakdanje, osebno življenje postane material fabulativnega gnetenja (dramaturško oko Zala Dobovšek); podobne poteze, so zaznavne tudi pri režiserju Tomiju Janežiču, enem od sogovornikov v procesu. Obe performerki, Bojana Robinson in Katja Legin, na oder stopata s tem nihanjem med performativnim in zasebnim. Njuni prezenci, bazi njunih dveh prizorov, sta si zelo kontrastni, pri čemer pa obe vizualno in performativno kombinirata pripovedovanje in inscenacijo krajših slik, ki so kompozicija različnih intertekstualnih znakov. Med tema deloma je velik kontrast, ki je najbolj prezenten v sotočju časovnosti in zvočnosti (Tomaž Grom), ki ima tri izrazita poglavja; samoigrajoči kontrabas in kakofonijo eksperimentalnega zvoka okolice, tišino trajanja in dinamično popkulturno referenčnost. Del, kjer nastopa samo Robinson, je sestavljen iz tišin, premorov, odsotnosti, trajanja, občutenega časa in se zdi brezčasen, raztegnjen, počasen, prazen. Ko se prelomi v naslednji prizor, kjer oder zasede Legin, se ta temporalnost občutno zgosti, pospeši in dinamizira, kot da bi želela zapolniti vse tiste praznine, ki jih je ustvarila počasnost prvega dela, kot da bi mu želela kontrirati, skorajda že oporekati, čeprav pravzaprav raziskuje isti argument.

Performans Oh, kako zelo običajno ali v spevnejši angleški verziji Oh, how very ordinary oblikuje svet razpok v tej »popolni« vsakdanjosti ter nas uvede v prepad med »običajnim« življenjem po srečnem družinskem modelu in njegovimi zabavnimi, bolečimi in tragičnimi paradoksi, v katere je ujet prav zaradi družbenih normativov.

Odsotnost konvencionalne (linearne) kompaktnosti predstave, kjer je vsak naslednji trenutek trdno vezan na predhodnega, da tvori sosledje, ki osmišlja celoto, je najprisotnejša v segmentiranosti predstave. Trije deli, vsak s svojo atmosfero, časom in vzdušjem, so kot tri mini uprizoritve, nastale paralelno, na isto temo in z isto mislijo ter z isto režijsko-koreografsko metodologijo. Zaporedje njihovega pojavljanja se sicer ne zdi naključno, a izzveni dovolj arbitrarno, da bi lahko bili kot samostojne enote izvedeni tudi v drugem zaporedju, pa bi uprizoritev obdržala svojo atmosfersko celost. Ta relativno redki dramaturški pristop podčrta ustvarjalno poetiko ustvarjalk in ustvarjalcev, ki je osvežujoče neobremenjena s kupom konvencij tako dramskega kot sodobnega gledališča in ki dogodek zgradi na temeljih vzpostavljanja atmosfer, meditacij, razmislekov, esejev, variacij na izvirno temo. Težišče je sicer malce bolj nagnjeno k tekstualnemu in pripovedovanemu, a uspe ohraniti ambivalentnost in ohlapnost situacijskosti trajanja, ki je najizrazitejši element Oh, kako zelo običajno.

Ekipa predstave preudarno gradi previdno in neintenzivno, komaj zaznavno skico čutenja in čustvovanja, ki pa je skoraj vedno izmuzljiva in vseskozi ohranja distanco v medprostoru s publiko. Kljub aluziji na zadušljivost vsakdanjega življenja atmosfera nikoli ne pritiska in ne duši, kajti tudi ta brezzračnost normalnosti ni akutno občutna, temveč se razkriva na dolgi rok ali pa ostane podzavestna. Prej je običajnost polna praznin, dolgčasa, neobstoja ali pa obstaja v kontrastu izrazite bolečine, jeze, frustracije. Če sta konceptualna dovršenost in premišljenost kompozicije jasno prepoznavni, in četudi je sama intenca predstave bivanje v ne vedno vznemirljivi običajnosti, pa ji ne uspe popolnoma preseči neproduktivne distance, ki jo ustvari tudi do občinstva. Ponudi mu mozaično kompozicijo asociacijskega in intertekstualnega materiala, na katerem sicer resda gradi vzdušje, a umanjka tista mala razpoka nepredvidljivosti in krhkosti, kjer nastaja hipna magija čudenja.