V mislih Andreja Rozmana - Roze je nastalo delo po motivih Brechtovega Baala, postavljeno v Slovenijo v današnji čas, in mislim, da je s tem marsikoga pretresel, vrgel s tira, a hkrati tudi nasmejal in popolnoma sprostil. Mešanje teh dveh čustev lahko vznemiri marsikoga in definitivno igra ni nikogar pustila hladnega, kar je povzročilo živahne pogovore med odhajajočimi gledalci iz dvorane Mladinskega gledališča.
Pod taktirko režiserja Vita Tauferja igralci v dobrih dveh urah odigrajo več vlog, pri tem pa ne izgubijo rdeče niti zgodbe ter ne zmedejo gledalcev. Celotno nalogo so uspešno izpeljali prav vsi, saj menjava tako različnih vlog s takšno hitrostjo, od pijanca prek ženske do zdravnika in kaznjenca, ni najlažja. Zanimiva je izbira igralske zasedbe, ki je izključno moška. Vendar ne preseneča, saj se s tem najbolj pokaže šovinizem, ki se v zadnjem času po svetu kaže kot zelo problematičen. Scene so se v prvi polovici menjavale počasneje kot v drugi, a z grenko-sladkim humorjem, vulgarnostjo in glasbenimi vložki s pomočjo glasbene skupine Vasko Atanasovski Trio niso izgubili gledalčeve pozornosti. Skozi celotno predstavo so držali napetost, saj smo gledalci čakali na naslednji dogodek, ki nas bo nasmejal ali pustil odprtih ust. S prikazom šovinizma, nespoštovanja žensk, pedofilije, goljufij in problematike priseljencev povzame vse pereče probleme sodobne družbe, zato kljub humorju družbenokritično sporočilo ostane jasno.
Minimalistična scenografija, za katero je bila odgovorna Zora Stančič, je pustila prosto pot domišljiji, saj se gledalci nismo zavedali, v kako velikem prostoru se predstava dogaja. Vsa pozornost se je usmerila na igralce, na prikaz različnih karakterjev, postavljenih na sredino odra, v svetlo luč. Prav tako tudi animacija v ozadju (delo Andreja Kamnika) ni odvrnila pozornosti od glasbe, ki je pomembno vplivala na počutje gledalcev, saj so ob jazzovski glasbi marsikatere noge in roke zamigale.
Zaradi majhnosti dvorane smo se gledalci lahko poistovetili z liki in njihovimi življenjskimi zgodbami, ki so želele pokazati današnjo situacijo v Sloveniji in tudi v svetu. Roza se v po svoje preoblikovani Brechtovi zgodbi ni odmaknil od originalne ironije, napadanja moralnosti in politike, zgodbo je le postavil v današnji čas, enake situacije pa pri Rozmanovem delu zaznamuje avtentičen jezik.
Kar je po mojem mnenju najlepše in najjasneje prikazano, je situacija pesimističnega, negativnega in črnega proti optimizmu in svetlemu v dandanašnjem svetu. Baal (ki ga je dovršeno in odločno prikazal Ivan Godnič), pesnik, alkoholik, spodleteli ropar, lenobnež, brezsrčnež in nespoštljivec žensk, ima hkrati vlogo pesimista, ki živi v trenutku in z dejanskim umorom ubije najbolj pozitivno osebo v svojem krogu, kar prikazuje stanje, s katerim se ljudje lahko poistovetimo. V današnjem svetu, polnem negativnih novic, nemirnih stanj in nesreče, se težko prepustimo svetlim žarkom v svojem življenju in jih rajši zatremo, da ne bi sledilo še večje razočaranje.
Definitivno pa nas razočarane ni pustila predstava, prav nasprotno, zdi se, da smo vsi gledalci odšli domov z nasmeški na ustnicah.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.