Rozmanov Baal je zaznamek neke spremembe, ki loči Brechtovo stoletje od našega. Še vedno je tu samosvoj genij v sporu z družbo, le da je nekje na poti z začetka 20. stoletja do danes izgubil svoj anarhizem in postal razvajen narcis.

Tako se znajdemo v razigrani in podivjani, tragikomični uprizoritvi Rozmanove adaptacije svobodnega človeka za 21. stoletje. Publika se je na uprizoritvi v petek, 12. 4., režala in vzklikala seriji karikatur na odru. Rozmanovi verzi pa so pletli isto zgodbo, ki je bila povedana pred stotimi leti, samo da je Baal tokrat mali ničvrednež s sončne strani Alp.

Izvrstno glasbeno podlago v ozadju v živo izvaja zasedba Vasko Atanasovski trio. Tudi variacije prizorov in vlog lahko po njihovi zaslugi elegantno prehajajo, vsekakor pa so, ob Rozmanovih izmišljijah in izvrstni uigranosti igralcev, najbolj zaslužni za dinamiko predstave. Scenografija je preprosta, omejena na nekaj atributov, ki označujejo vsako prizorišče. Drugače je s kostumi, ki so sem in tja pretirani v eksces ali stereotip.

Brechtov Baal je tako rekoč nastal še pred Brechtom oziroma pred njegovim epskim gledališčem. Vito Taufer pa je Baala postavil na postbrechtovski oder, in sicer na oder spodnje dvorane Mladinskega gledališča. Kot vemo, dotično dvorano odlikuje razdalja med odrom in publiko, ki je skoraj ni. Za nameček je Taufer oder in avditorij, torej dve resničnosti, pomešal, ko je v nekem trenutku publiko postavil v vlogo publike, v naslednjem pa se Baal ni ustavil pri robu odra, ampak se je nebrzdano zakadil v prve vrste. In kaj še preostane gledalcem drugega, kot da se odpovejo eni od resničnosti in obenem ugotovijo, da nikoli ni bilo nobene.

To se dobro odraža v drugi pomenljivi režijski potezi: triinštirideset vlog igra le osem igralcev, kar pomeni, da vsak igralec (z izjemo Ivana Godniča) tekom predstave igra od tri do sedem vlog. Ko isti igralec utelesi poslanca, petnajstletnico, morilca, psihiatrinjo, policaja in drvarja, je družba razkrinkana kot prisila k igranju arbitrarnih vlog, ki so vpete v nasilna razmerja hlapcev in gospodarjev. Na drugi strani pa stoji Baal (Ivan Godnič), ki je vedno samo Baal. Upornik, ki ne pristane na nobeno konvencijo in nobeno vlogo, ki mu jo poskusijo vsiliti: »Kdor hoče preživet / ta zajeban svet / mora verjet vase in v svoj red.«

Dobro, si mislimo, Baal je edini avtentični lik, genij, alegorija svobode, ki je za povrh na smrt smešen in pove vsem, kar jim gre. A Brecht in za njim Roza sta šla dlje: Baal ni samo genij, ki ve, kaj hoče, je tudi brezobzirnež, nehvaležnež, brezdelnež, mačist in morilec. Baal je produkt, afirmacija in radikalizacija nasilne družbe, ki jo tako briljantno upodabljajo preostali igralci. Resda se norčuje iz šefov, vere, pedofilov, fašistov in kapitalistov – skoraj izpade kot heroj, a kaj, ko je heroj samo zase. Baal je popoln egoist, ki v ljudeh vidi samo sredstva za svoje hedonistične cilje – ni alternativa današnji realnosti, ampak njen ekstrem.

Tako Baal obračuna z družbo, svoboda pa obračuna z njim. Baal je osamljen, ubil je morda edinega prijatelja, ki ga je imel; on, ki je zapuščal ljudi, je sedaj sam zapuščen. Če so Brechtovega Baala v zadnjem prizoru težili nebo in odmevi vesti, Rozmanov Baal mrmra: »Ampak s krošenj dreves / bi se po mojem moral dat prit do nebes.« O nebesih sanjari med tem, ko leži v peklu, ki ga je ustvaril.

Predstava Baal ne prikazuje družbe, kakršna je, ampak kakršna misli, da ni.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.