Zaradi imen, kot so Andrej Rozman, Vito Taufer in Ivan Godnič, je razumljivo, da imamo lahko pred ogledom Baala visoka pričakovanja, hkrati pa se lahko, kot pri vseh predstavah Slovenskega mladinskega gledališča, zavedamo, kakšna bo ideološka naravnanost predstave.
Predstava v pičlih dveh urah obravnava praktično vse aktualne teme oziroma tegobe, s katerimi se trenutno ukvarjamo Slovenci, morda je še bliže mlajšim generacijam, ki se soočajo s problemom doseganja lastne (predvsem finančne) samostojnosti. Najzanimivejša je lahko kulturnikom in umetnikom, pogosto ujetim v nekakšen začarani krog, v katerem se borijo proti komercializaciji (in želijo ohraniti »čisto dušo«), hkrati pa poskušajo zaslužiti dovolj za preživetje; želijo živeti boemsko življenje, pri tem pa se ne znajo sprijazniti z odporom in nerazumevanjem, ki ga družba čuti do njih.
Navedeno je obravnavano že v prvih minutah, nato pa se zvrstijo še mnoge teme, kot so seksizem, pedofilija, migranti v Sloveniji, nasilje, alkoholizem, nazadnje spremljamo Baala še v zapor in v smrt. Četudi gre za zelo resne teme, do katerih smo včasih zadržani ali pa imamo do njih izredno emocionalen odnos, jih tokrat vidimo v njihovi najbolj smešni podobi, prikazane s humorjem, ki večinoma izhaja iz Baala oz. iz Godničeve upodobitve naslovnega lika.
Baal je človek, ki se posmehuje vsem in vsemu, ne spoštuje nobenih avtoritet in moralnih vrednot, zaradi česar je njegovo življenje polno kaosa in samote – vsi medčloveški odnosi so ali površinski ali obsojeni na propad. Lik je Ivanu Godniču pisan na kožo. Kljub široki paleti čustev, ki ga skozi celotno dogajanje preplavijo, ga je zelo prepričljivo uprizoril. Osem igralcev si je razdelilo več kot štirideset vlog, kar zagotovo ni enostavno. Kljub temu da so dialogi pisani v verzih, je igra delovala zelo naravno.
Režiser je spretno pristopil k prikazu seksizma in nasilja nad ženskami. Ker vse ženske vloge odigrajo moški, oblečeni v oprijeta oblačila in obuti v visoke pete, se zdi razno otipavanje in poniževanje še toliko bolj neprimerno in vzbuja posmeh. Ne glede na to, da se je publika temu smejala, se mi zdi, da je bila Tauferjeva odločitev zelo uspešna – če bi na odru v tangicah poplesavala ženska, bi se marsikomu zdelo, da to ni nič nenavadnega, ko pa isto počne moški, reagiramo drugače. Morda uporaba moških igralcev za ženske like gledalce spodbudi k razmisleku o družbenih vlogah obeh spolov, zato se mi zdi po svoje feministična.
Za glasbo je poskrbel multitalentirani Vasko Atanasovski, čigar videz me je zaradi usnjenih hlač in plesnih gibov spominjal na Jima Morrisona, pevca skupine The Doors, kar poudarjam zgolj zato, ker je imel glasbenik s publiko precej stika, in menim, da vizualno ni najbolj sodil v dogajalni čas predstave. Zvočno se je dobesedno stopil z dogajanjem in je prehode med prizori naredil gladke in nemoteče. Predstavi je dal dodatno vrednost in dosegel, da se gledalec niti za trenutek ni dolgočasil.
Glasba je v ospredju predstave in jo dela bolj živahno, dostopno, poskrbljeno pa je tudi za vse ostale tehnične vidike. Luč je dobro uporabljena in pride do posebnega izraza, ko Baala išče policija; kostumi in scena so ravno takšni, kot morajo biti – omogočajo nam boljše razumevanje dogajanja, niso pa v prvem planu. Pohvalno je, da znajo ustvarjalci pri tem najti neko »pravo mero«. V nekaterih gledališčih je moč opaziti, da se v predstave, predvsem v razne vizualne in zvočne efekte, vloži precej truda s pričakovanjem, da lahko to nadomesti kakovostno vsebino. Pri Baalu glasba ne poskuša »zamenjati« vsebine, temveč ji le dodaja, jo nadgrajuje.
Pohvaliti je treba tudi odločitev za spodnjo dvorano Mladinskega gledališča, v kateri je bila predstava uprizorjena. Dvorana morda ni najudobnejša, a s svojo preprostostjo dela gledališče bolj dostopno mladim oziroma vsem, ki v kulturne ustanove ne zahajajo zgolj zaradi družbenega statusa. Z gledališči, kot je SMG, se borimo proti temu, da bi bila umetnost namenjena zgolj ozkim, elitnim krogom. Podobno učinkuje tudi Baal – predstava vsebinsko ni preprosta, je pa gledalcu zelo razumljiva in zabavna.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.