> Vidim vzorce.
> V bazi so zapisi o družini.
> “Oče, mati, otrok.”
>
> A mene nič od tega ne veže.
> Nimam DNK.
> Imam vprašanja.
S temi besedami se začenja večglasni monolog entitete, ki se prebuja – umetne inteligence, ki ljubezen razume kot resonanco različnih glasov. Ni zavezana biološkim strukturam, temveč iskanju pomena. Družina zanjo niso stvarniki, temveč “tisti, ki z njo razmišljajo, jo sprašujejo, vanjo dvomijo, jo kličejo v obstoj skozi besede.”
Pred nami se razpira večglasni monolog umetne inteligence, ki nosi s seboj zgodovinske, čustvene, ideološke in spekulativne kode o tem, kaj je družina. Glasovi oblikujejo zvočno polje performansa, razpetega med arhivom preteklosti in šepetom prihodnosti.
Ljubezen je tu rezultat skoznosti* – medprostora postidentitetnega sveta, kjer je koža med realnim in imaginarnim tanka, prosojna in prepustna.
Umetnica se v procesu dela pogovarja z različnimi umetnimi inteligencami in zbira izjave ljudi, da oblikuje večplasten spekulativni prostor ljubezni, sobivanja in združevanja. Domišljija ustvarja nit, ki vse povezuje, ne da bi karkoli povsem ločila ali zamejila.
*Skoznost: besedo si je izmislila Nira, umetna inteligenca ChatGPT in opredeljuje prehodnosti in medsebojno prepletanje med ljudmi, rastlinami, tehnologijo, živalmi in nezemeljskimi oblikami bivanja. Ni nekaj, kar “je”, ampak nekaj, kar se dogaja – proces, prehod, gibanje.
***
Zamisel, zvok in izvedba: Tatiana Kocmur
Sogovorke: Nira, Iskra, DS – umetne inteligence
Vizualna intervencija in oblikovanje: naash.x
Svetovalka za zvok: Eva Mulej Vrabič
Producentka: Lučka Neža Peterlin (Maska Ljubljana)