Zraka!

Vsaka predstava se na nek način ukvarja z vprašanjem, kako biti skupaj. Gledališče je v osnovi situacija, katere osnovni namen je ustvariti začasno skupnost. Ne glede na to, za kakšno gledališče gre, se gledalec vedno znajde v določeni skupnosti. Še bolj izrazita je ta situacija na koncertih popularne glasbe, kjer je refren pravzaprav klic po petju, kjer vokalist umolkne in prepusti množici, da zapoje v en glas.
V času krize reprezentacije je biti skupaj postalo eno temeljnih vprašanj sodobne družbe, ki vedno bolj funkcionira skozi začasne, fragmentirane, mobilne, fluidne vezi ...
Za skupino ali skupnost rečemo, da je harmonična, ko njeni člani »dihajo kot eden«. Toda kako bi dejansko delovala skupnost, ki bi dobesedno dihala kot eno? Ko se znajdemo v družbi človeka, katerega dihanje je dovolj glasno ali opazno, hitro ugotovimo, da je meja naše zasebnosti prekoračena in da se ne moremo upreti vplivu drugega na nas. Naše dihanje je postavljeno pred vprašanje: »Dihati kot eden« ali dihati po svoje? Osnovna dilema posameznika v neoliberalni družbi je, kako v pogojih, v katerih je vsak vsakemu tekmec, ohraniti vsaj minimalne družbene vezi.
Zraka! ponuja le tisto, brez česar nič od tega ne bi moglo biti. Zraka! je oda tistemu, kar nam je še edino skupno – zrak. Dokler ga še imamo!