Komedija.
»Tuje hočemo –
svojega ne damo!
Čez plot skačemo –
celo noč garamo!«
V zgodnjem dramskem opusu Dušana Jovanovića komedija Življenje podeželskih plejbojev ali Tuje hočemo – svojega ne damo na prvi pogled nekoliko izstopa, saj dokaj zvesto ohranja formo komedije; poleg tega pa se celo naslanja na predlogo, na delo z naslovom Trije rogonosci neznanega avtorja, ki spada v tradicijo commedie dell’arte. Plejboji so bili napisani leta 1972 na krilih pomladi ’68, a tudi pod vplivom razmer v tedanji Jugoslaviji, na katere se je odzvala tedaj najmlajša generacija ustvarjalcev. V njihovih delih se je pojavil nov fenomen: ludizem. Predvsem kot svojevrsten odgovor na »težke« teme prve povojne generacije. Zanj je značilna popolna odvezanost od vsakršnega iskanja smisla, odgovorov ali rešitev človekove eksistencialne stiske. Sprejema stvari takšne, kot so, in se, namesto da bi si belil glavo z iskanjem izhoda iz stiske, raje prepusti toku dogodkov v sproščeni igri.
Radoživa komedija, kjer se vse vrti okoli posteljnih zadev in čutne naslade. Skoki čez plot, ljubosumje, zvijače in preko tega slutnja izpraznjenega duha družbe. To so osebe ne samo različnih spolov, ampak tudi različnih družbenih statusov, ki pa so si v kopici zmešnjavin igrive erotike popolnoma enaki in enakopravni. V njih prepoznamo današnje ljudi, ki so smešni v svojem brezglavem hlastanju po užitku, občutku neskončne svobode in strahu, da bi kaj v življenju zamudili. Mladostna energija v hitrem komedijskem ritmu enega velikanov slovenske dramatike in gledališča Dušana Jovanovića.
