Kot je v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu, povedal režiser, do Jovanovićevih del čuti veliko spoštovanje. "Njegova misel je izjemna, njegovo gledališče pa tako rekoč reformatorsko. Njegova literatura, zlasti dramska, pa v številnih pogledih odraža njegovo gledališko misel, zdi se mi, da dram ne piše v prvi vrsti kot literature, ampak že med njihovim pisanjem misli na gledališče, na uprizoritev."

Plejboji so, kot je pojasnil, njegov drugi poskus uprizarjanja Jovanovića. V tretjem letniku Akademije za gledališče, radio, film in televizijo je uprizarjal njegovega Viktorja ali Dan mladosti, ki je v številnih pogledih podoben Plejbojem: tudi tam se ves čas igra z različnimi žanri, tipi in podobno.

Plejboje je opisal kot "na prvi pogled lahkotnejšo igro" - zasnova je popolnoma komedijska. "Igra premenjav in ljubimkanja, afer in prevar. A za tem se skriva bogata zakladnica medbesedilnosti, referenc na klasike in predvsem povabil na vrtiljak različnih gledaliških žanrov in uprizoritvenih principov. In ravno to je tisto, kar se mi je zdelo poseben izziv. Gledališče, ki me zanima, je namreč poudarjeno kolektivno, je potovanje skupnosti, ki je na nek način na preizkušnji sveta," je še povedal Marcen.
V gledališču so zapisali, da v zgodnjem dramskem Jovanovićevem opusu komedija Življenje podeželskih plejbojev ali Tuje hočemo - svojega ne damo na prvi pogled nekoliko izstopa, saj dokaj zvesto ohranja formo komedije, poleg tega pa se celo naslanja na predlogo, na delo z naslovom Trije rogonosci neznanega avtorja, ki spada v tradicijo commedie dell'arte.

Plejboji so bili napisani leta 1972 na krilih pomladi '68, a tudi pod vplivom razmer v tedanji Jugoslaviji, na katere se je odzvala tedaj najmlajša generacija ustvarjalcev. V njihovih delih se je pojavil nov fenomen: ludizem. Predvsem kot svojevrsten odgovor na "težke" teme prve povojne generacije. Zanj je značilna popolna odvezanost od vsakršnega iskanja smisla, odgovorov ali rešitev človekove eksistencialne stiske. Sprejema stvari takšne, kot so, in se, namesto da bi si belil glavo z iskanjem izhoda iz stiske, raje prepusti toku dogodkov v sproščeni igri.

Kot so še zapisali v Šentjakobskem gledališču, gre za radoživo komedijo, kjer se vse vrti okoli posteljnih zadev in čutne naslade. V njej nastopajo osebe ne samo različnih spolov, ampak tudi različnih družbenih statusov, ki pa so si v kopici zmešnjavi igrive erotike popolnoma enaki in enakopravni. V njih prepoznamo današnje ljudi, ki so smešni v svojem brezglavem hlastanju po užitku, občutku neskončne svobode in strahu, da bi kaj v življenju zamudili.

Dramaturginja predstave je Tatjana Doma, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Ana Janc, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš.