Zgodbe grde deklice popeljejo v čas zgodnjega najstništva. V čas, ko je otrokova samopodoba na majavih nogah in ko je njihovo doživljanje samega sebe polno kompleksov. Tudi Oceanija, Ajna, Lukas, Žana, Katja, Timotej in Kevin dvomijo sebi, o svojih sposobnostih, vidijo napake na svojem telesu, uspeh in neuspeh si podajata roko. Še bolj pa jih skrbi, kako jih vidijo drugi. Mlajši najstniki, kamor spadajo tudi naši junaki, se velikokrat počutijo nesprejete tako med sošolci kot v družini.
Psihologinja Adela Vlašič Tovornik, ki je zaposlena v svetovalnici NIJZ »Tu smo zate«, je v intervjuju za seminarsko nalogo »Samopodoba najstnikov« povedala, da se najpogosteje na pomoč v svetovalnico obračajo najstniki »zaradi slabe telesne samopodobe (presuhe noge, roke, prevelika telesna teža, nezadovoljstvo z izgledom, višino); zaradi tesnobnosti, strahov: imajo strah pred temo, ponoči ne morejo spati sami, vidijo sence … Potem so drugi nepojasnjeni strahovi in občutki stiskanja v prsih; negotovi so v družbi vrstnikov: ob zbadanju sošolcev, izločanju, poniževanju, izsiljevanju; nezadovoljni so z učnim uspehom, nezadovoljni so zaradi nerazumevanja staršev, zaskrbljeni so zaradi slabih odnosov med staršema; zavedajo se, da preveč časa preživijo na telefonih, vendar se tam počutijo bolj ‘varno’; počutijo se jezno, imajo tudi močna nihanja čustev in razpoloženja. V tem obdobju odraščanja se dogajajo velike spremembe na področju čustvovanja, telesa, videza, socializacije in vse to jih zelo vznemirja in dela negotove. Občutljivi so in nenehno preverjajo, ali so v redu, kako jih vidijo drugi …« O vsem tem govorijo tudi Oceanija, Ajna, Lukas, Žana, Katja, Timotej in Kevin v predstavi Zgodbe grde deklice francoskega avtorja, igralca in režiserja dr. Juliena Daillèreja. Skoz njihove pripovedi s humorjem in brez olepševanja vstopamo v grenko-sladek svet otroštva. Sladko, a hkrati trpko.
Zgodbe grde deklice je avtor odigral sam več kot 250-krat po vsej Franciji. Besedilo in uprizoritev sta služila kot odskočna deska za številne izobraževalne akcije in pogovore o obravnavani temi. Besedilo pa je tudi na nek način aktivistično, saj dopolnjuje prizadevanja mladih pri ekoloških vprašanjih in jih na subtilen način opogumlja, da je se je vredno boriti za prepotreben spremembe v družbi, da se slišijo njihove besede, da se da prosto pot njihovi domišljiji, njihovi poeziji, idejam in njihovim želja po boljšem in lepšem življenju za vse.
