Brina Jenček, 22. 12. 2021

Stereotipno o stereotipih

Julien Daillère: ZGODBE GRDE DEKLICE. Gledališče ŠKUC, Zavod Kolaž, premiera 11. 12. 2021, ogled 15. 12. 2021.
Foto: Nik Bertoncelj
Foto: Nik Bertoncelj
Foto: Nik Bertoncelj
Foto: Nik Bertoncelj
Foto: Nik Bertoncelj

V gledališču se nenehno spopadamo s stereotipi in občutljivimi temami, za kar je potrebna velika mera senzibilnosti, še toliko več pa bi je pričakovali od ustvarjalcev predstave za otroke. Ekipa ustvarjalcev predstave Zgodbe grde deklice, ki je nastala v produkciji Gledališča ŠKUC in Zavoda Kolaž ter premiero doživela v Gledališču Toneta Čufarja Jesenice, je raziskovala čas zgodnjega najstništva skozi perspektivo sedmih mladih z različnimi negotovostmi, hrepenenji in težavami. Vsak lik se naslanja na določen stereotip, kar so ustvarjalci na oder postavili na najbolj stereotipen in nepedagoški način. Otrok ne smemo podcenjevati, jim pridigati in uprizarjanja njihovih problemov zreducirati na naivno pritoževanje ubogih otrok, kot v uvodni opombi opozori avtor besedila Julien Daillère, francoski pisec, igralec in režiser. Vendar svarila ni upošteval niti avtor sam, v past pokroviteljstva pa so se še dodatno zapletli ustvarjalci predstave Zgodbe o grdi deklici.

Absurdnost predstave se vzpostavi že z uvodnim prizorom, v katerem izrazito negrda igralka Vesna Kuzmić na melodijo pesmi ameriške pop senzacije Olivie Rodrigo odrapa frustracije lika, enajstletne grde deklice Oceanije, oblečene v rožnato tilasto krilo, z beanijem na glavi in puloverjem z napisom Chocolate doesn't ask silly questions chocolate understands, saj Oceanija ni samo grda, temveč tudi debela. »Če si debel, imaš vsaj en majhen izgovor, da si grd,« reče. Duhovito? Ljubko? Resnično? Ali samo neumestno? Vsekakor absurdno, ko te besede prihajajo iz ust Vesne Kuzmić, ki je utelešeno nasprotje tega. In četudi je bil morda cilj prikazati, kako otroci ob vstopu v zgodnje najstništvo sebe vidijo v najslabši luči, svoje nepopolnosti pa predimenzionirane, to poanto izpodbije projekcija animirane digitalne ilustracije Alojzija Gričnika v ozadju, na kateri lahko vidimo »pravo« podobo grde debele enajstletne Oceanije. Animacija poleg dramaturške neskladnosti deluje povsem redundantno, saj dobesedno preslika povedano besedilo, kar ustvarja nepotrebno podvajanje in podčrtovanje. Zaradi sočasnega igranega dogajanja projekciji niti ne moremo zares slediti, saj je naša pozornost primarno vendarle usmerjena v igrano dogajanje pred nami.

Kuzmić se nato prelevi v drug lik, a je levitev premalo očitna, da bi gledalec spremembo lahko povsem doumel kot vstop v pričevanje druge grde deklice – Ajne, temnopolte punce z Madagaskarja, ki so jo posvojili beli starši. Tu je grotesknost neskladja pripovedi in vizualne podobe igralke še večja, za otroke preabstraktna, kar je dokazal medklic dečka, ki je med monologom zmedeno izpostavil, da ona vendar ni črna. Kuzmić je le nedolžno odvrnila, da ne ve in da so ji pač starši rekli, da je z Madagaskarja in črna. Četudi neučinkovita rešitev uprizarjanja temnopolte deklice pa je vendarle boljša, kakor da bi se ustvarjalci uprizoritve poslužili »blackfacea«, ki ga na slovenskih odrih kljub jasni spornosti še vedno videvamo.

Uprizoritev nekritično pristopi k vsem pomanjkljivostim drame; tematike najstniške slabe samopodobe, osamljenosti, medvrstniškega zbadanja, drugačnosti in družinskih problemov pa neproblematizirano obvisijo v zraku.

Glasno opažanje zmedenega dečka je posledica prisiljene interaktivnosti, ki jo vpelje režija Alena Jelena. Ustvarjalci želijo iz občinstva na vse pretege nespretno izvabiti reakcijo, hkrati pa se nanjo ne znajo najbolje odzvati. Ko je igralka prevzela vlogo stereotipne popularne punce Katje, je približno šestletnega fanta v občinstvu zapeljivo vprašala: »A se ti zdim lepa?« Otrok se na to sploh ni znal odzvati. Vprašujoče je pogledal mamo in skomignil z rameni, na kar je odgovorila: »No, boš že vidu, ko boš odrastu, da sem lepa.« Pod dramaturgijo, ki si takih spodrsljajev v otroški predstavi ne bi smela dovoliti, se je podpisal režiser sam.

Manira igre Kuzmić ostane zelo podobna tudi v ostalih likih – stilizirana in rahlo karikirana. Otroško negotovost išče v telesnosti – sključenosti, nogah »na noter«, popravljanju oblačil in drugih nerodnih gestah. Distinktiven je tudi način govora, slengovski nižji pogovorni jezik (lektorica Klasja Zala Kovačič) s pridihom najstniške zafnanosti, frustracije in zakompleksanosti. Kljub temu ostaja izrazito prisotna tista nerodnost, ki se prikrade zmeraj, ko otroške like igrajo odrasli igralci. To uspe preseči Timoteju Novakoviću, ki se v pripovedih »grdih deklic« pojavi kot lik Lucasa, Kevina in Timoteja, pozneje pa se njihova stranska vloga razvije v samostojne pripovedi, ki prikažejo adolescenčne skrbi še z deške perspektive. Like razplasti (kolikor to enoplasten tekst dopušča), vdahne jim pristnost, pobalinstvo, kujavost, razočaranost in željo po potrditvi, pripadanju. Z večjo igrivostjo in neprisiljenostjo vstopa tudi v interakcijo s publiko. Vendar so tudi pri tem, kljub hitrim kostumskim menjavam in težnjam kostumografinj Tine Kolenik in Nike Dolgan po diferenciaciji med različnimi liki, njihovi unikatnosti, prehodi tako med otroškimi kot tudi odraslimi liki (ti se zdijo povsem odveč) preveč zabrisani, kar lahko pripišemo predvsem neprecizni mizansceni. Kostumografija se naslanja predvsem na estetiko ekscentričnega kiča, moteči pa so različni napisi na oblačilih, ki jemljejo pozornost in poskušajo like poosebiti na preveč neposreden, banalen način.

Razen uvodnega rapa in direktnih vprašanj, namenjenih občinstvu uprizoritev dosledno sledi dramski predlogi. Nekritično pristopi k vsem pomanjkljivostim drame; tematike najstniške slabe samopodobe, osamljenosti, medvrstniškega zbadanja, drugačnosti in družinskih problemov pa neproblematizirano obvisijo v zraku. Liki so neprijetni, tipizirani in v občinstvu ne vzbudijo ne empatije ne globljega premisleka o čemer koli, temveč poglabljajo stereotipe, tegobe otrok in probleme družbe povsem zbanalizirajo. Avtor Zgodb grde deklice je resnično prevratno moč besedila videl v zagotavljanju možnosti otrokove samostojne misli, a ker tako tekst kot trhel režijski koncept otrokovi misli ne ponudita prav nobene usmeritve, predstava pove veliko in hkrati čisto nič.

Alen Jelen, Klasja Zala Kovačič, Alojzij Gričnik, Vesna Kuzmić, Tina Kolenik, Timotej Novaković, Nika Dolgan

Povezani dogodki

Brina Jenček, 8. 11. 2021
Hočeš nadaljevati igro?
Brina Jenček, 19. 10. 2021
Neulovljiva pokrajina sočutja
Uroš

Predstavo sem gledal na Jesenicah, kjer so bili tudi otroci in so s predstavo dobro sodelovali, se odzivali in uživali. Morda pa kritičarka ni razumela, da liki ne vidijo sebe kot žrtve in ne iščejo sočutja pri nas odraslih. Bi morala grdo deklico igrati grda igralka ali to prepustiti domišljiji? 22. 12. 2021