Tekst izpod peresa Drage Potočnjak in v gibalnem jeziku Branka Potočana je pronicljiva in poetična drama absurda med dvema človekoma, ki imata za seboj svoji življenji in drug drugega, medtem ko imata pred seboj en sam cilj: priti v dom starejših občanov. Njuna »pot« je polna vtisov, bežnih spominov, hudomušnih prerekanj, grenkih skrivnosti in drobne naklonjenosti. Kot da bi se celotno življenje »skrčilo« na pot spominov in tovarištva na eni strani, na drugi pa blodenj, demence, revščine, neuresničenih sanj in sprehajanja po časovni premici med včeraj in jutri. Toda, ali je jutri že tukaj? Kaj bomo počeli jutri?
Predstava Zberi svoje ptice je metafora za potovanje »v dvoje«, ki je hkrati realno in nadrealno, in na katerega se v neki točki odpravita starec in starka; on še vedno vihrav in zbadljiv, ona vztrajna in jezična. Po drugi strani pa gre za prosti tok asociacij, za odsev starajoče se zahodne družbe, za vprašanja življenja in smrti in obenem za »ogljični odtis« post-pandemičenga sveta, v katerem se iz dneva v dan briše realnost, kot smo jo poznali do sedaj. In medtem ko že vemo, da je svet razklan na dvoje, ko se podobe preteklosti mešajo s projekcijami prihodnosti, Starec (Sandi Pavlin) in Starka (Jadranka Tomažič) potujeta naprej. Včasih se za trenutek zdi, kot da kljub vsemu izrečenemu in neizrečenemu svet zunaj ne obstaja, kot da drugih ljudi, ki jih srečata na poti (Romana Šalehar) sploh ni, ampak ju ves čas spremlja zgolj glasba klavirja (Matjaž Marinič), ki jima narekuje ritem izginevanja v večnost ter ju povezuje z vladaricami neba. Pticami.
Zberi svoje ptice je besedilo, ki je še vedno aktualno, čeprav je nastalo leta 2008. Prebivalstvo v Evropi se nezadržno stara, družba pa se prepočasi odziva na spremembe. Podobno se na odru vedeta protagonista igre Zberi svoje ptice, Starka in Starec, ki odhajata v dom starejših občanov. Trdno odločena, da bosta odšla, in pripravljena za pot, se takoj izgubita – in se izgubljata ves čas. Čeprav se nam, ko ju gledamo, zdi, da sploh nikamor ne gresta. Da zgolj hodita na mestu. Starka in Starec tega ne vesta, saj ves njun dom in svet, vse njuno prejšnje in zdajšnje življenje, potuje z njima. Zdi se, kot da ničesar ne zapuščata, da nikamor ne odhajata, da ves čas ostajata. Tu. Pred nami. Z nami. V njunem živahnem in mestoma strastnem dialogu bivajo le še fragmenti pomena in smisla, ki se v iskanju otipljivega življenjskega mozaika srečujejo v lirični poetiki absurda. Gre za alegorično in poetsko skico nekega pretečenega življenja. Trije protagonisti bivajo v istem (odrskem) prostoru, vendar v različnih resničnostih. Ne vidijo in ne komunicirajo drug z drugim.
Spomin je negotov sopotnik. Več kot je let, bolj je negotov. Nenavadno potovanje skozi življenje brez kronologije.
- Andreja Kopač
