Zavoljoočeta

Član Komunistične partije Jugoslavije. Vernik, ki je na steno v naši dnevni sobi obesil veliko Titovo sliko. (In jo snel takoj, ko je Jugoslavija razpadla.) Človek, ki se je nekega dne odločil, da si ne bo več umival zob – in izgubil skoraj vse. Njegovo ime je Vukosav Živković. Ni niti znana osebnost niti ga ne odlikujejo kakšna posebna znanja ali priznanja. Je moj oče in to zadošča. Oče je preprosto vedno tukaj. Zmeraj je tako ali drugače navzoč. Ne glede na to, ali se ga zavedam ali ne.” Nataša Živković

Performans Zavoljoočeta se začenja tam, kjer se je končala Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), to je z odhodom matere s prizorišča Dvorane Duše Počkaj. Oče je na odru navzoč le prek svoje odsotnosti, kar je veliko bolj zavezujoče kakor fizično. Projekt je zastavljen kot svojevrstna performativna poklonitev očetu: Očeta išče v glasu in telesu, v zapovedi, želji, odsotnosti.