Sodobna drama.
Kako biti in ostati etičen?
»Kako biti in ostati etičen?« je vprašanje, ki nam ga ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga v svoji novi drami Zaprta študija »New Constructive Ethics« provokativno zastavlja dramatik Ivan Viripajev. Skozi formo »intervjujev« treh uveljavljenih intelektualcev se nam postopoma razkrivajo ne le svetovnonazorska in etična prepričanja psihologinje Monike Borovski, biologinje Rachel Donelan in nevrobiologa Morgana Smitha, ampak tudi neskladje med njihovimi profesionalnimi stališči in intimnimi, zasebnimi življenji. Posebej problematična pa postane »študija« na tistem mestu, ko trčijo etične norme anketirancev o evolucijskem razvoju »višje razvitih posameznikov« ob problem razrešitve vprašanja nasilja in zla v družbi, kjer se vsi trije anketiranci znajdejo na spolzkih tleh evgenike in relativnosti vprašanja posameznikove svobode. Hkrati pa dramatik izpostavlja tudi etično problematičnost t. i. zaprte študije mednarodne raziskovalne organizacije »Global construction« po naročilu Centra za mednarodne biološke raziskave podjetja »New world security«, ki pod pretvezo »reševanja sveta« zbira podatke, z njimi manipulira in jih več kot očitno tudi zlahka zlorablja, o čemer priča tudi pričujoči dramski tekst.
»New constructive ethics je kot tekst spisan v obliki ankete. Trije znanstveniki odgovarjajo na vprašanja ankete, za odgovore so zelo dobro denarno nagrajeni. Edino pravilo je, da je na vsako vprašanje nujno odgovoriti. Celotna stvar deluje, dokler se sami gibljejo v polju znanosti in teorij, ki jih znanstveniki zelo radi delijo, ker so v njih trdni, a kaj kmalu, ko se prednje postavijo vprašanja, ki se tičejo intimnega sveta ali, še bolje, osebnih, zasebnih dejanj in odločitev, pride do težav in nasprotovanja. Viripajev tukaj stvar zaostri, saj razpre hipokrizijo ali – bolje – shizmo vseh treh posameznikov. Razpira šibkost znanstvenikov, ker jih ulovi na pasti, da je prepad med njihovo javno in zasebno podobo prevelik: njihova osebna prepričanja so velikokrat v sporu s tem, kar jim nalaga znanost, sami ne verjamejo temu, kar javno morajo zagovarjati, njihova svoboda je enako vprašljiva, če ne še bolj omejena, kot tista svoboda »nižje razvitih ljudi«, kot jih sami poimenujejo. /…/ Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse bolj pogubnih podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo, in v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani. Tako se etika in morala iz razprave umikata, ker se odgovor na zlo in moralno sporno delovanje pripiše 'nižje razvitim' posameznikom, ker ti niso zmožni poosebljanja humanističnih postulatov, ker se odrekajo razumskim reakcijam ter na konflikte odgovarjajo emotivno, impulzivno, ideološko, brez zmožnosti distance in lastne širine. Za vse to pa niso krivi sami kot svobodni ljudje, temveč jih v tej 'nižji razvitosti' determinirajo njihovi možgani in poškodbe. Lastne svobode prav zaradi tega nimajo« je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac.
