S tem ko je Stoppard v Zaljubljenem Shakespearu elizabetinski svet prestavil v leseni hollywoodski filmski studio, v katerem se v iskanju uspešnice rojeva konvencionalno pisanje, priznava – čeprav ironično –, da je Shakespearov novi dom kinematografsko tržišče.
Že na začetku je Shakespeare razpet med potrebo po tem, da bi napisal besedilo, ki bo zadetek v polno, in lastno željo, da bi ustvarjal umetnost, dostojno Marlowa. Tovrstna dvojna zavezanost ga obsodi na tako rekoč ustvarjalno in fizično nemoč. Ovira ga želja po priljubljenosti, komercialnem uspehu, pri čemer pa si ne želi ogroziti možnosti ustvarjanja »avtentične« umetnosti, ki je po besedah kraljice Elizabete sposobna prikazati »golo resnico in naravo ljubezni«.
To raven avtentičnosti po nenadnem srečanju najde v Violi de Lesseps, lepotici, ki se ne meni za to, da jo je oče z dogovorjeno poroko namenil lordu Wessexu, ter ima rada poezijo in Shakespeara. Njuna strastna, usodna afera predstavlja osnovo za Romea in Julijo, Willa pa iz sveta konvencionalnih komedij odpelje v kraljestvo romantične tragedije oziroma tragične romance, kjer – kot namiguje Stoppard – najde svoj prepoznavni glas. A čeprav je Shakespeare, preoblečen v filmskega ustvarjalca, v 21. stoletje zakorakal kot sodobnik, to ne pomeni, da moramo zgolj slaviti njegov kultni status, temveč da moramo pokukati tudi v vse tisto, kar se kaže pod vsemi nanosi, zastori, interpretativnimi tančicami, s katerimi je odet, kljub hollywoodskim (licenčnim) steznikom, ki ga dušijo. Še posebej, če ga po skoraj četrt stoletja z obratnim postopkom iz filmskih in drugih obdelav (od tistih verodostojnih in svobodnih do radikalno drugačnih) pripeljemo nazaj k izvirnemu mediju in prvi ljubezni – gledališču.
Periša Perišić