Močvirje. Barje. Kjer se v mehko, razmočeno zemljo pogreza vse, kar ni dovolj trdno. Kjer metafizika srka vase fiziko in popotnika v krogih vrača na točko nič.
Strniša besedilo podnaslavlja “prilika o ubogem in bogatem Lazarju”, ustvarjalce predstave pa poleg moralitetne strani drame zanima odpiranje prostorov, ki nastanejo ob asociativnem branju besedila.
Strniševe Žabe ostajajo sveže tudi 50 let po tem, ko so prvič izšle.
Želja po tem kar nismo, ustvarja notranjo napetost. Začasno jo poteši fantazma o Drugem – boljšem, hitrejšem, spretnejšem, modrejšem, lepšem, bogatejšem. A Drugi se vedno izmika, tudi Strniševemu hudiču, ki sleherniku znova in znova skuša pomagati, hlepi pa po svojem koncu in izhodu iz večnosti.
Je uresničitev naših največjih in najglobljih želja tisto, česar se v življenju najbolj bojimo?
