Strniševe petdeset let »stare« Žabe so v režiji Maruše Kink v nekoliko rustikalni Sindikalni dvorani Stare mestne elektrarne dobile novo, svežo podobo. Sproščena atmosfera, podrtje četrte stene in prigrizki so gledalca ujeli v dogajalni prostor krčme Žabe na Ljubljanskem barju, kjer nas je kot v močvirje pogoltnila zgodba, ki se je analitično razvijala iz prizora v prizor. Pista, postavljena diagonalno skozi prostor, je razbila sleherno idejo po klasičnem gledališču in se morda nekoliko kaotično dopolnjevala s preostalimi scenskimi elementi.

Predstava je z besedilom »Prilika o ubogem in bogatem Lazarju« poudarjala problematiko pogubnega človekovega povzpetništva in njegove želje po materialnem. S to idejo se je komplementarno obdal tudi že prej omenjen dogajalni prostor, ki je postavljen v močvirje; bolj se upiraš, hitreje toneš. Priča smo Lazarju, ki ga je na odru mojstrsko upodobil igralec Stane Tomazin in ki dodobra prikaže bedo, v kateri se je utapljal Lazar na začetku predstave. Skoraj ironično se na koncu izkaže, da ga pogoltne prav želja po pobegu iz te bede. Rešitev mu »ponudi« Nejc Cijan Garlatti v vlogi Luciferja, ki za bogastvo namesto duše zahteva Lazarjeve spomine. Kako pomembni so pravzaprav človekovi spomini? Oblikujejo nas v osebo, ki deluje tukaj in sedaj. So potemtakem res pomembnejši od duše same? Bi se ob odvzemu spominov kakor Lazar lahko spremenili v neznano osebo, s katero bi nas povezovala zgolj fizična afiniteta? Predstava tako vzbuja mnogotera vprašanja in prisili gledalca v poglobljeno razmišljanje o sebi, svojem obstoju in o duši, za katero Lazar trdi, da je ni.

Ob tem sta poudarjeni človekova plehkost in omahljivost, ki se kažeta v spremembi sprva neomajnega Lazarja, ki pošteno brani svoje spomine in se upira hudičevi preobrazbi v nemočnega moža, ki dovoli, da mu želja po Evici zamegli razum. Luciferjevo desno roko je v vlogi Evice na odru prikazala Nika Rozman. Predstavila jo je kot zapeljivo, preračunljivo, a nadvse močno žensko. Problem Evice lahko navežemo na večno aktualno problematiko položaja žensk v družbi – ženske, site svoje zgodovinske vloge in oznake Adamova žena, in tiste, ki je bila izgnana iz raja. S tem so ustvarjalci predstavo iz imaginarnega in literarnega sveta premestili v sodobnost in s tem izzvali vrednote družbe, v kateri živimo.

Predstava Žabe deluje kot mistični ciklus lova za srečo. Prepoznamo lahko nenehno hrepenenje po pobegu iz bede in po najdbi nečesa globljega, kar bi dalo človeku zadovoljstvo, ki ga potrebuje. Osebek oziroma žrtev tega cikla je v predstavi Lazar kot nesrečnež, ki po navidezni sreči naleti na Luciferja, ta pa mu za visoko ceno ponudi roko in pobeg iz trenutnega življenja. Po ukani sprevidimo, da je bila dana pomoč pravzaprav nastavljena past. Nesrečnež si pridobi bogastvo sveta, z izročitvijo spomina pa izgubi tudi samega sebe. Njegove dobre lastnosti, zaradi katerih je bil nekoč pošten človek, so kar naenkrat izginile. Prej omenjeno hrepenenje po rešitvi se spremeni v pohlep in zlo. Tako se Lazar spet znajde v neminljivi nesreči in obupu.

S tem dejanjem predstava gledalca spodbudi k razmisleku o njegovi lastni sreči in stvareh, ki jih je pripravljen zanjo narediti. Sprašujem se, ali smo morda pravzaprav vsi ujeti v neskončen cikel lova za srečo, ki pa se pretrga ob našem odhodu iz materialnega sveta. V ta cikel smo porinjeni in ga ne izberemo sami. Vanj nas posrkajo družbene norme, ki nam narekujejo, kako živeti, da bomo dosegli srečo.  

Uprizoritev niha med skorajšnjo sinestezijo občutkov, ki jo sprožijo nekoliko pretirana scenografija, živa glasba, pisane luči in ekstravagantni kostumi, ki občasno zakrijejo fenomenalne ideje besedila in sporočilnost celotne predstave. Občinstvu tako pomeni bodisi »oddih« od realnosti bodisi poglobljeno razmišljanje o človekovem obstoju, sreči in njeni ceni, kar je hkrati odvisno od gledalčeve pozornosti in njegove interpretacije predstave. Meni kot gledalki zastavlja predvsem vprašanje: »Kaj bi bila, če se ne bi spominjala?«

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.