Komedija v štirih dejanjih.
»Kaj takó rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder,« je Cankar pred več kot stotimi leti pokomentiral svojo novo igro bratu Karlu. Bi današnja slovenska družbenopolitična elita preživela njegov strupeni pogled? Ali besedna zveza narodov blagor še zmeraj zmaguje? Volivci res nasedamo ideji, da smo ta narod mi? Koga volimo?
Cankar je to servilnost oblastnikov do samih sebe in prazno dvorjenje ljudstvu videl in opisal z veliko subtilnostjo in prodornostjo ter ostaja eden od najboljših razgaljevalcev političnih principov v predstavniških ureditvah, ne le v Sloveniji, temveč tudi nasploh. Kar ni tako očitno, posebej ob naši malenkostni samozagledanosti, ki tukajšnjo politiko, kulturo in splošno družbeno klimo kar naprej ponižuje s slovenskostjo – slednja da je fundamentalno hlapčevska, pridna in zadržana, sumničava do izjemnosti in velikih dosežkov, ozkogleda, največji osebni dosežek pa je, da zajebeš soseda. Takšno omejeno gledanje, opojeno s Cankarjevimi sicer upravičenimi očitki slovenski družbeni realnosti, pa povsem spregleda Cankarjevo dejansko prodornost – Cankar gotovo kritizira slovenstvo, a precej bolj precizno lahko rečemo, da na primeru liberalnega tabora najprej kritizira strankarski predstavniški sistem s slovenskimi karakteristikami. Poudarek je seveda na sistemu. Oziroma, natančneje, v kontekstu sižeja drame, kritizira delovanje in obnašanje ljudi na mestih moči v tem sistemu. In še natančneje: medsebojno obračunavanje liberalcev na tedanji politični sceni.
Matjaž Zorec, Blagri vseh narodov (odlomek iz gledališkega lista)
