S politično satiro Za narodov blagor Cankar razpre obdobje v slovenski zgodovini, ko se je v sicer enotni slovenski politiki začelo razhajanje. Dramska premisa, osnovana na podlagi realnega političnega dogajanja, sledi mahinacijam dveh strankarskih veljakov, ki si ob poudarjanju prizadevanj »za narodov blagor« skušata priboriti čim več politične moči. V boju za pridobitev naklonjenosti premožnega prišleka Gornika, nosilca ideje o moči denarja, se privrženci razdelijo v dva nasprotujoča si tabora: zaradi svojih koristi skušajo manipulativno vplivati na javno mnenje, predvsem pa na mnenje Gornika, ki predstavlja njihov osebni in politični interes. Radikalni rez v diktaturo egoističnega individualizma izvede žurnalist Ščuka, ki se zoperstavi nadrejenemu Grozdu in organizira skupnost v kolektivnem boju proti političnim mahinacijam, ki imajo za sabo zgolj osebni interes. Drama v režijsko-dramaturški izvedbi Vita Tauferja in Mojce Kranjc z radikalno posodobitvijo in umestitvijo na politično prizorišče sodobnosti prikaže, da so patriotski diskurz kot sredstvo za manipulacijo, lažna morala in korupcija, nepotizem in osebni interesi, začinjeni z medijsko manipulacijo in populizmom, aktualni problemi tudi v sodobni politični klimi. Skozi sodobno interpretacijo Cankarjevega dela ne razkriva zgolj, kako »javno dobro« pogosto ni iskreno vodilo političnega delovanja, temveč da se cankarjanske poteze, kot so malomeščanskost, narcisizem in pohlep, skrivajo tudi v vsakem izmed nas.

Prvo dejanje odpre monumentalna, minimalistična in z elementi sodobnega notranjega oblikovanja opremljena notranjost Grozdovega stanovanja, v katerem se odvija zabava za njegovo šestdesetletnico. Prostor deluje skladno, vendar sterilno in brez duše, v slogu pomanjkanja moralnih vrednot in praznine, ki jo Cankar pripisuje političnemu in družbenemu delovanju. Ostre linije in visoke stene poudarjajo formalnost dogajanja, jedilnica in kuhinja pa s pridihom razkošja in obilja simbolizirata okolje političnih elit, kjer so interesi naroda potisnjeni v ozadje, poudarek pa je na lastnem ugodju in karieri (scenografinja Urša Vidic). Tudi draga in prefinjena oblačila, prilagojena svetu družbene elite, odsevajo moč, ambicije ter družbeni položaj likov v zapletenih političnih intrigah, medtem ko monotona barvna shema poudarja hladnost političnega okolja ter odsotnost čustvene topline. Meščanske vrednote in družbeni kodeksi, ki jih ti kostumi udejanjajo, postanejo togi in okosteneli okvirji, znotraj katerih se prazno besedičenje razkriva kot krinka za moralno in idejno praznino (kostumograf Alan Hranitelj).

Središče dogajalnega prostora tvori vrtljiv oder s prečno steno, ki v skladu z mizanscenskim prerazporejanjem igralskega kolektiva prostorsko poustvarja nenehno preigravanje medosebnih konstelacij, razhajanj in grupiranj na podlagi osebnih koristi z namenom stabilizacije in razdiranj političnih vezi. Spreminjanje postavitev likov na odru ponazarja spreminjajoče se socialne poskuse vzpostavitve zavezništev ter odraža konflikte in protislovja, ki spremljajo njihovo krhkost. Skozi režijsko vizuro, ki zabriše programsko-ideološke razlike med protagonisti in pogled odmakne od vsebine zgodbe, da bi izpostavila vzorce, po katerih delujejo posamezniki in skupine, se pozornost z osebnih motivacij prenese na širši kontekst družbenega delovanja. V pogledu z distance na »mravljišče« preračunljivcev zaživi kritični premislek poskusov mreženja in bitk za politično nadvlado, ki v ta namen izkoriščajo tudi družinske odnose. Liki, ki osebno integriteto in prepričanja podrejajo svojim ciljem, postanejo lutke v brezosebni igri moči, vodene z nevidnimi nitmi pragmatičnih interesov. Režijsko-dramaturška premisa tako osmisli tudi notranji ustroj drame: razprta fabula, dogajalna cikličnost in odsotnost karakternega razvoja likov poustvarjajo svet stagnacije in ponavljajočih se obrazcev, v katerem ni prostora za resnično osebno rast ali moralno preobrazbo. Dramaturgija tako razkriva cikličnost političnega delovanja, kjer se zgodovina nenehno ponavlja, protagonisti pa ostajajo ujeti v svoje utilitarne funkcije, brez upanja na izhod iz začaranega kroga zlagane etike.

Z zaostrovanjem medosebnih konfliktov tudi prostorska transformativnost interjerjev, ki prehajajo po premici od javnega (Grozdova meščanska sprejemnica) preko zasebnega (dnevna soba Helene in Pavla Grudna) do intimnega (Gornikova spalnica), s komičnim podtonom kontekstualizira brezobzirno težnjo likov, ki v želji po nadvladi segajo onkraj meja javnih interakcij in brez etičnih zadržkov posegajo v intimnost drugega. Ključno vlogo pri razkrivanju njihove duhovne izpraznjenosti in karakterne spremenljivosti igra tudi slogovno edinstven, literarno dovršen in pomensko večplasten Cankarjev jezik. Prav arhaična odmaknjenost Cankarjevega jezika se z umeščenostjo v sodobno okolje preobrazi v akcentuacijo moralne izpraznjenosti. Pod senzibilnim lektorskim vodstvom Tatjane Stanič igralci Cankarjev jezik interpretirajo z niansami, na podlagi katerih so z vljudnostmi omehčane grožnje in salonska retorika, posuta z abstraktnimi pojmi (ideali, blagor itd. ), razkrinkani kot nastopaštvo. Cankarjev jezik postane most med zgodovinsko resničnostjo in sodobnim političnim trenutkom, visokoleteče besede v navzkrižju z lažno moralo pa zaživijo kot fraze, izpraznjene pomena. Režiji uspe z na satiri osnovano drznostjo besedilo podkrepiti s številnimi, komično zašiljenimi odrskimi akcijami, ki razgibano udejanjajo podtekst izrečenega in tvorijo večplastno interpretacijo drame. Kljub ostrini satiričnih poudarkov pa ves čas ostaja na tanki meji med humorjem in resnostjo, izogibajoča se pretirani patetiki.

Aktualizacijo gradi tudi vnašanje homoerotičnih motivov in krepitev emancipiranih odločitev žensk, vendar pa politično udejstvovanje očarljive fatalke Helene še vedno temelji na stereotipih ženske moči, vezane predvsem na njene telesne čare, ki postanejo njeno glavno orodje pri izvajanju političnih mahinacij.

Aktualizacija Cankarjeve drame zaživi tudi v reflektirani vpeljavi sodobne komunikacijske tehnologije. Ta javni diskurz, ki sicer poteka zunaj odrskega dogajanja, prek predvajanja govorov na ekranu sopostavi ob zakulisje politične retorike. Karikirano domoljubje se že v začetku razpre kot politična mahinacija, ki se prek medijskih objav preoblikuje v podobo nadzora nad javim mnenjem (oblikovalec videa Sandi Skok). Mobilni telefoni, računalniki in televizija ojačajo občutek stalne prisotnosti političnih iger. Medijsko omiljevanje političnih intrig v predstavi ponuja vpogled v to, kako mediji vplivajo na politično odločanje in oblikovanje javnega mnenja ter prikrivajo ali izkrivljajo resnične motive in interese posameznikov na oblasti. Aktualizacijo gradi tudi vnašanje homoerotičnih motivov in krepitev emancipiranih odločitev žensk, vendar pa politično udejstvovanje očarljive fatalke Helene še vedno temelji na stereotipih ženske moči, vezane predvsem na njene telesne čare, ki postanejo njeno glavno orodje pri izvajanju političnih mahinacij.

Uigran šestnajstčlanski igralski kolektiv se uspešno spopada z zahtevnostjo Cankarjevega jezika, preoblikovanega v sodobni politični kontekst, pri čemer ohranja idejno globino drame. Pri tem izkazuje prizemljenost v realistični pol satiričnega sloga igre, ki je stiliziran ravno toliko, da omogoči zaznavo njihove zaigranosti. Štirje ključni protagonisti (Gornik (Benjamin Krnetić), Grozd (Valter Dragan), Gruden (Jure Henigman) in Grudnovka (Tina Vrbnjak)) so nasprotujoči si sami v sebi, zaznamovani z notranjimi in zunanjimi konflikti, pri čemer gradijo zaokrožene, kompleksne in karakterno diferencirane verzije političnih oblastnikov, vodenih s strani osebnih interesov. Helena v interpretaciji Tine Vrbnjak izstopa po kompleksnosti in večplastnosti, mojstrsko prehaja po razponu med čutnostjo in hladno preračunljivostjo; svoj lik opremi s številnimi niansami manipulativnosti, gospodovalnosti, prefinjene zapeljivosti in strateške manipulacije, odigranimi v političnem boju, ki ga bije namesto svojega vzkipljivega in neobvladanega moža Grudna. Izmed podpornih figur izstopa Gregor Baković, saj v vlogi profesorja Kremžarja učinkovito prevaja domišljavo sentimentalnost v odrski jezik in z občutkom za telesno komiko krepi njegovo sluzasto naravo. Posebno rahločutnost za komično udejanjanje sicer obrobne prisotnosti izkazuje tudi Zvezdana Mlakar v vlogi Grozdove žene Katarine. Izmed vseh likov se nad moralno izpraznjenost dvigneta Matilda (Ana Pavlin), ki s svojo zavezanostjo avtentičnosti in uporom očetu prepričljivo prinaša redke trenutke moralne pokončnosti, in žurnalist Ščuka (Marko Mandić), ki svojo idejno in socialno prenovitveno vlogo izraža s prezenco in čustveno intenzivnostjo.

Tauferjeva uprizoritev Za narodov blagor ne ponuja le aktualizacije Cankarjevih tematik, temveč s kritično distanco in satirično ostrino potrjuje, da je Cankarjeva ost vedno aktualna – ne le kot komentar slovenske politične stvarnosti, temveč kot opozorilo o univerzalni človeški naravi, ki se znova in znova zapleta v mreže pohlepa, manipulacij in lažnega moraliziranja. Drama tako preseže čas in prostor, da bi nas soočila z vprašanjem, koliko lastne odgovornosti nosimo v družbenih procesih, ki jih pogosto pripisujemo zgolj tistim na vrhu.