Običajni ljudje v običajnem obmejnem naselju. Na drugi strani meje drugi ljudje: nevarni že po definiciji. Tudi slednji so običajni ljudje, tako kot ljudje obmejnega naselja. Vendar različni: tujci so, in predvsem nezaželeni. In v tem smislu se organizirajo. Organizirajo se v majhne, vendar zelo motivirane skupine obhodnih straž, ki delujejo kot zaščita pred priseljenci, organizirajo se v skupine nočnih straž ob rečnemu bregu, ki v resnici predstavlja mejo. Složni in odločni so, da ne pustijo nikogar čez tisti breg. Ko enemu izmed tujcev vendarle uspe prečkati reko, ga ujamejo, o njegovi usodi pa odloča skupinica privilegiranih prebivalcev zaselka (lastnik supermarketa in njegova žena, mehanik in njegova hči, zdravnik, naciskin in občinski uradnik), ki jih avtor pred nami izrisuje v grobih potezah ter besedilu, ki ne pozna ločil.
Ob njihovem »iskanju« odgovorov na vprašanje, kaj storiti z nezakonitim pribežnikom, avtor razkriva njihove najtemnejše strasti, resnične razloge njihovih čutenj in dejanj, njihove zgrešene principe, ki jih narekujejo njihovi »zdravi« in »dobri« nameni, ter preko njih hkrati odstira in odslikava srhljivo brezčutnost sodobne družbe, njeno ksenofobijo; predvsem pa strah pred neznanim in pred vsem, kar ni družbeno sprejemljivo.
Dramo Za blagor vseh ljudi, ki je danes celo bolj aktualna kot v času svojega nastanka, je italijanski režiser, igralec in dramatik Francesco Randazzo (1963) napisal po resničnem dogodku in zanjo leta 1996 prejel nagrado Candoni Arta Terme.
