Vemo – vendar samo vemo, ne da bi razumeli –, da se nad in hkrati pod nami, v globokih breznih, onkraj meja vida in domišljije, dogaja na tisoče, na milijone hkratnih preobrazb, ki so povezane druga z drugo.
- Stanisław Lem, Solaris
Tak občutek dezorientacije vzpostavlja Lemov Solaris, ki je prepreden po eni strani z jasnimi kategorizacijami in faktualnostjo, po drugi strani pa z begajočnostjo in nepojasnjeno napetostjo. Vendar Vibracija posamezne strune ni interpretacija Lemovega literarnega dela, temveč zgolj z utrinki, drobci pomenov in topik spodbujen odrski poskus, ki nekaj impulzov romana preizkuša v gibalno-scenskem okviru.
Telesne prezence in njihovi raznorodni vokabularji poskušajo delovati v prostoru, ki vzpostavlja lastna pravila. Ontologija ni vnaprej znana, njene koordinate nikjer niso eksplicitno zapisane, pa vendar jih trajektorije potovanja skozenj vseskozi izražajo. Nehoteno gibanje je to, določeno z zunanjostjo, z gravitacijskimi točkami, ki telo vodijo drugo mimo drugega, pa tudi vse bliže in bliže. Je srečanje neizogibno? In kakšen stik se zgodi, ko se sekajo nejasne pripovedne linije, fragmentirana logika in nedovršen smisel? Morda zgolj trezno spoznanje lastnih omejitev, ki pogosto uniči mnoga pričakovanja in težnje.
Ples je potemtakem vezivo, vmesnost zunanjih točk, meso samot, teles. Je gibanje, ki krpa razdalje, vendar vseeno ohranja kvalitete razlik. Seznam telesnih ostalin, gest, poz, drž, izrazov, fraz, sekvenc – nakopičena preteklost v majhnem obsegu lastnega (odrskega) sveta ter hrumeče preobrazbe (ne)slutene celote. Morda celo prihajajoče, tiste, ki skoraj že je.