Vez / Bound (1982)

Bound / Vez je plesna predstava, ki jo sestavljajo posamezne vinjete. Te so ločene, toda podobno kot številke v stolpcu se zlagoma začno seštevati v nekaj večjega. Nekatere vinjete so asketske, a s poetičnim sporočilom. Druge so nekoreografirani plesni komentarji. Glasba je eklektična, podobe pa ne takoj logične. Morda gre za nekaj podobnega naključnemu srečanju z okajenim moškim v osamljenem lokalu. Ob pogovoru z njim se iz razdrobljene pripovedi začne izrisovati njegova zgodba, življenje, ki so ga sestavljali zaporedni trenutki, kot pač se življenje odvija, vendar se ga zdaj za nazaj spominja kot drobcev nekega potovanja, ki se sklene v pojasnilo, zakaj se zdaj s komolci, naslonjenimi na točilni pult in s kozarcem v roki, pogovarja z vami. »Nekoč sem bil moški ...«

Predstava BOUND / VEZ je nastala 1982 za gledališče Spazio Zero v Rimu. Uprizorjena je bila v Veliki Britaniji, Belgiji, leta 1983 pa tudi v slovitem newjorškem eksperimentalnem gledališču Kitchen, kjer je nastal videoposnetek, na katerem temelji ta rekonstrukcija predstave.

O ustvarjalcih:

Steve Paxton (koreograf, Bound (1982)
Sloviti ameriški eksperimentalni koreograf in plesalec Steve Paxton je že od leta 1961 ena ključnih figur sodobnega plesa. Njegovo sodelovanje z radikalnim gibanjem avantgardnega plesnega kolektiva Judson Dance, ki se je začelo pred 50 leti, in razvoj kontaktne improvizacije v 1970. letih, sta pustila neizbrisen pečat na sodobni ples. Je avtor kontaktne improvizacije, plesne oblike, pri kateri se dve osebi ali več gibata druga proti drugi v domala konstantnem spontanem stiku/kontaktu. V 1960. letih je bil član skupine Joséja Limóna, med letoma 1961 in 1964 pa je plesal za koreografa Merca Cunninghama, eno ključnih imen sodobnega plesa. V 1960. letih je Paxton začel sodelovati z drugimi umetniki postmodernega gibanja v New Yorku, poleg Judson Dance pa je bil tudi član kolektiva Grand Union. Med njegovimi odmevnimi zgodnjimi deli so Proxy (1961), Physical Things (1966) in Satisfyin’Lover (1967). Podobno kot njegovi postmoderni sodobniki je Paxton preizpraševal uveljavljene plesne parametre in uporabljal gibanje, kot sta hoja in tek, ki tradicionalno nista spadala v plesni vokabular. Ta gibalni leksikon lahko v nasprotju z bolj ekskluzivističnimi plesnimi oblikami, kot je balet, ki zahtevajo izjemno tehnično dovršenost, plešejo vsi gibalno neovirani posamezniki.

V zadnjem obdobju Paxton pogosto sodeluje s slepimi in gibalno oviranimi plesalci, sodeluje pa tudi z drugimi znanimi imeni sodobnega plesa, kot so Trisha Brown, Robert Ashley, Trisha Brown, Boris Charmatz, Kathy Duck, Lisa Nelson in Vera Mantero.