trís -a m (ȋ), kar se pojavlja v trojčku s sorodnima predmetoma ali pojavnostma
Sto minut za bivanje.
Plesno - glasbena predstava Tris v stotih minutah modificira in v celovito arhitekturo osmišlja tri samostojno nastale plesno - glasbene projekte, ki so nastajali v obdobju zadnjih štirih let. Tris v glasbeni in performerski družbi treh nadvse raznolikih, izjemnih glasbenih ustvarjalcev skupaj z Ano Pandur ponuja razmislek o načinih bivanja.
Pot, ki jo prehodi Tris, sega od vznika nesnovnega tretjega v preseku glasbene in plesne govorice, preko iskanja svobode v letenju ob predpostavki ideološke sprevrnitve ustvarjalne misli in se dovrši v vzpostavljanju lastnega igralnega polja tišine, beline, samote in telesa v njih.
Marija brez glasu v duetu s tolkalistko Špelo Mastnak in z glasbo Mateja Bonina je zdrs, nesnovno tretje, ki vznika v preseku dveh govoric, na meji med projekcijo in resničnostjo. Izhodišče je vselej individualna izkušnja plesalke in glasbenice, ki lahko pripoveduje le o poznanem, prepletena z vprašanjem, kje v procesu se nahaja širina univerzalnega, občečloveškega, povezovalnega, ki se tolažilno pretaka nazaj v partikularno. Konstanta ostaja žensko (plesno) telo, ki se sprehaja na meji med komunikacijo s seboj in z zunanjostjo, obenem pa ostaja polje projekcij, dvomov in iskanja lastnega prostora, subjekt in objekt hkrati.
Črni zvoki v duetu z Damirjem Avdićem in njegovo glasbo nudijo nudi izhodišče za razmislek o pomenu ter moči ustvarjanja, obenem pa odpira tudi vprašanja o ideološki zlorabi transformativne moči umetnosti. S Črnimi zvoki se podajamo v raziskavo polja svobode, upora veljavni konvenciji, presečišča trenutka osebnega in resničnega v ustvarjalnem aktu in njunimi implikacijami v družbenem. Lorcovo besedilo kot inspiracija in idejna podstat osmišlja osrednjo temo, ki je v paradoksalnem razmerju sprevrnitve pomena, ki je je bilo besedilo deležno v 20. stoletju, s poudarkom na ponavljanju zgodovine. Izpovedovanje svobode, ki je nadžanrska, iskanje smisla in lepote znotraj danih razmer, ali pa njim navkljub, je ključno. Predstava Črni zvoki tematizira večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju. Vsak sistem, kot je igra, ima tudi možnost napake, zdrsa. Istočasno lahko zdrs privede do ideološke sprevrnitve, ki novo nastalo igro, ki je brez zadnje misli, sprevrže v orodje manipulacije in hkrati z njo manipulira. Tehtnica se lahko nagne v eno ali drugo smer. V iskanju presečišča med dvema svetovoma, kjer je bližina konca/smrti zmeraj že vnaprej predvidena, bodisi zaradi produkcijskih, ideoloških ali političnih razlogov, prevprašuje, kakšne so lahko posledice ideološke zlorabe ustvarjalne misli.
Beli šum, plesni solo z glasbo Mateja Bonina v funkciji negativa vodi v vzpostavitev lastnega igralnega polja. Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in v njih telo. Kakšna so pravila igre v dani situaciji, kaj se sme, kje so meje in kaj je tisto, kar jo določa. Vzpostavljanje lastnega prostora, ko je preostala le še samota. Kdo vidi koga in kako meje posameznikovega sveta vplivajo na meje posameznikove svobode. Plesno - glasbeni projekt Beli šum se ukvarja s tematiko samote, izolacije, kaznovanja in simbolne izločitve, ki je posledica nekonformizma z aktualno družbeno paradigmo in njenimi implikacijami.
