Triptih

V vseh treh koreografijah avtorji raziskujejo isti motiv – vprašanje identitete. Plesalcem se je v ustvarjalnem procesu, gledalcem pa ob ogledu predstave, odprl zanimiv vpogled v tri različne plesne interpretacije skupnega vprašanja identitete. Kdo sem? Kaj je tisto, kar me res določa, in česa se oklepam, ker mi je znano? Kaj se zgodi, če odstranim vse plasti? Kaj ostane?

Lotem Regev: "Novi bogovi"
Po preživetju uničenja človeštva se majhna skupina preživelih dvigne iz pepela.
Ni preteklosti. Ni spomina. Ni prepričanj.
Ostal je le nagon.
Preživetje jim prinaša povsem novo odgovornost, kako na novo vzpostaviti socialne kode.
S to odgovornostjo se odpravijo na pot iskanja novih struktur in harmonije.

Lotem Regev je svobodni koreograf in plesalec, ki živi in deluje v Tel-Avivu. Svojo profesionalno plesno pot je začel pri devetnajstih letih v izraelski Kibbutz Contemporary Dance Company. Pozneje se je pridružil odlični Batsheva Ensemble, pred kratkim pa je sklenil svojo profesionalno plesno pot v švedski Göteborg Opera Dance Company. Sodeloval je s svetovno uveljavljenimi koreografi, kot so Ohad Naharin, Sharon Eyal, Rami Be'er, Sidi Larbi Cherkaoui, Franck Chartier, Barak Marshall in številni drugi. Leta 2008 je začel samostojno pedagoško pot z gibalno-raziskovalnimi delavnicami, ki ga vodijo po vsem svetu.

Rosana Hribar: "Skušnjava"
Telo. Prostor. Uprostorjenje telesa.
Vedno obstaja neka smiselna realnost med telesom in prostorom, kot brezčasna, nesimbolna in avtonomna struktura, znotraj katere se razkriva vprašanje, kaj, kako in zakaj nas giblje. Kakšen je notranji patos telesa, ki opravlja te naloge in v sam gib vlaga svoje vsebine.
Telo postane gradivo, subjekt in objekt, ki ima neki periodični režim, ritem, notranje življenje, sestavljeno iz energije in občutljivosti.
Takšno telo je slišno, erotično in odpira dialog skozi svoja asociativna polja. Realnost postane odnos, dogodek, lepota.

Kjara Starič Wurst: "Tu, zdaj"
Kdo sem?
Tudi tokrat sem si v koreografiji zastavila vprašanje, ki me v tem trenutku najbolj zaposluje. Upala sem, da bom našla splošni odgovor, morda recept, ki se bo na koncu kot globoko sporočilo dotaknil občinstva. Ko sem premišljevala, zakaj si vedno znova postavljam to in podobna vprašanja, zakaj želim vedno vse premisliti, označiti, opredeliti …, sem spoznala, da si pravzaprav želim, da bi te definicije zamrznile trenutek. Če bi lahko vse ostalo tako, kot je, mi morda življenje ne bi kar naprej prinašalo na pot sprememb, prehodov, bolečine, izgub.
A žal to ni mogoče.
Ne morem se definirati, označiti ali poiskati recepta, kako biti in živeti enako.
Ne morem se kar udobno ustaviti in se izogniti spremembi, čeprav vem, da bo postavila vse na glavo in zahtevala nov začetek, vstop v nov prostor ali dvig na novo raven.
Morda je to le moje življenje, morda tako čutite vsi.

Kdo torej sem?
Nekdo, ki se trudi objeti neznano in biti le to, kar je v tem trenutku.
Nič drugega ne obstaja.
Je že minilo ali se še ni zgodilo.
Torej sem lahko jaz jaz le tu in zdaj.
V tem trenutku. Tu. Pred vami.