Četudi sega rojstvo kultne gledališke in filmske klasike Tramvaj Poželenje v daljno leto 1947, besedilo še zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov in naš čas v njem odzvanja v temah razmerij med spoloma pretežno patriarhalne družbe, razrednih razlik in izginjajočega srednjega sloja. Drama osvetljuje konflikt dveh svetov, realnega in fiktivnega, danes še bolj brutalno kot ob krstni uprizoritvi.
Če so vsebinska izhodišča v besedilu določena na premici: spol – razred – želja, je v skladu z njimi koncept ameriškega sna kot mita o uspehu na eni strani in o neuspešnem posamezniku na drugi potrjen samo v drugem delu trditve. Posamezniki v Tramvaju so polni želja, vizij in strasti, a navsezadnje se jim uresničitev ameriškega sna odmika kot horizont pri plovbi v neskončnost. Prav to nenehno odmikanje povzroča stisko in občutek osamljenosti, še posebej pri čustveno občutljivih likih, ki jih Williams z veliko mero empatije vpisuje v kruta soočenja in končne propade. Nenazadnje je avtor sam zapisal: »Tramvaj je tragedija zaradi nesporazuma, ki je posledica pomanjkanja komunikacije, v kateri niti Stanley niti Blanche ne igrata vloge podleža.« Besedilo in z njim uprizoritev se torej razpenjata na silnicah: med nasiljem in osamljenostjo in med resničnostjo in željo. Vsaka od teh točk razgrinja paleto tem, motivacij, situacij in poant, skoraj vse pa se, ko so izrečene do konca, vračajo k svojemu avtorju, ki je v Tramvaj Poželenje vpisal lastne strahove in izkušnje ter, posledično, poskusil obračunati z družbenimi krivicami.
Rok Andres, Med nasiljem in osamljenostjo. Med resničnostjo in željo. Med tramvajem in poželenjem (odlomek iz gledališkega lista)
