Seneka je brez dvoma predhodnik psihoanalize, vsekakor pa mojster podrobnega opisovanja pošastnih posameznikov, in to predvsem njihovih dejanj in njihove neprizanesljive samoanalize: Medeja in Tiest sta v tem smislu njegova najizrazitejša lika. Skorajda je nemogoče, da ne bi povezali dobe in okolja, v katerih je Seneka preživel zreli del svojega življenja, in njegove tragedije, krvave norosti vladarja (Nerona) in ravnanja intelektualca v cirkusu surovosti in brezumja, do točke, ko ni mogoče nič drugega kakor uničiti samega sebe. Ne glede na to, kako se je ubil, zaradi prisile ali lastne odločitve – ali zaradi obojega –, je Seneka odšel in svet je ostal brez pomembne priče, čeprav je bil prepričan, da je za seboj pustil vsaj delna pričevanja. Kot mislec je bil Seneka v glavnem površen sledilec grških učiteljev in je menil, da je to, kar naredi filozofa, samocenzura misli. Kadar pa pusti svoji bolni domišljiji na plan, v tragedijah, za katere ne vemo, ali so jih uprizarjali ali so jih samo brali v krogu somišljenikov (uprizarjali zasebno), Seneka ne razkriva svoje filozofske strasti, ampak tisto pravo, psihoanalitično.
Florence Dupont misli, da na videz površni zbor ni samo eden, ampak da v tej tragediji najdemo štiri: prvi je zbor, kakršnega poznamo, drugi in tretji sta razmišljanje osamljenega posameznika, mogoče Seneke kot filozofa, četrti je glas celotnega človeštva. Ne smemo pozabiti niti na Senekove literarne vzore, grške tragedije: tu sledi običajni nalogi zbora kot banalnega, common sense razmišljanja, kot množice, iz katere si individualni junak ne drzne stopiti. Prvi zbor bi zato vsekakor moral slediti Sofoklovemu in Evripidovemu modelu, saj gre formalno za Senekov pastiš teh zborov; značaj pastišaa bi lahko poudaril z novim pastišem – zbor kot zbor pri Music hallu, Siegfried chorus line, kolo. Drugi in tretji zbor bi lahko bila monolog deplasiranega filozofa, ki modruje na prizorišču najstrašnejših zločinov, četrti pa bi lahko bil otroški zbor.
Seneka ima rad podroben opis zločina, prizore klanja, trupel, dobesedno razkosavanje teles, kanibalizem. Pitje krvi in uživanje mesa lastnih sinov sta prizora, čeprav le opisana, kakršnih se moderna drama ni lotila vse do danes, in to mimogrede. Seneka opisuje kanibalski užitek, ki je hkrati incestuozen in erotičen: Tiestovo telo absorbira meso sinov kot pošastno, incestuozno nosečnost, ki ima enake zunanje znake slabosti kot ženska nosečnost, le da so ti potencirani do pošastnih razsežnosti. Tiest je zapeljal Atrejevo ženo: vdor se nadaljuje kot pošastna oploditev in prav tako pošastna nosečnost, vse do pošastnega poroda – izbljuvanja mesa ubitih sinov. Tiest se, kljub vsemu, po tem ne ubije, ampak preživi in odide, pozneje pa vse to naredi še enkrat: zapelje Atrejevo hčerko in tako zagotovi zločinski niz, ki se prek uboja očeta in matere konča v norosti in odpuščanju za Orestov zločin. V tej luči Ajshilova rešitev (trilogija, ki se konča z Evmenidami), češ da lahko zgolj demokracija popravi samega človeka in tako prepreči pojav zločinov ter zagotovi rešitev in napredek človeštva, morda ostaja Senekov subverzivni sen ...
Atrejeva pošastnost je politično motivirana in politično izvršena, ker računa na moč kot najsilnejšo gonilno silo pri zločincu in žrtvi (ki je prav tako zločinec): moč je ta, ki žrtev pripelje k zločincu, ker je med njima edina razlika v timingu – natančnem načrtovanju popuščanja zločinske pozornosti in obzirnosti. Tiest je samo trenutno speča politična zver, katere pošastnost se bo ob ugodni priložnosti znova razplamtela. V tem primeru med bratoma ni velike razlike, oba mislita enako.
Mračni gaj, v katerem Atrej opravlja svojo pošastno persiflažo žrtvovanja – poboj treh mladeničev – je slika laboratorija pedantnega zločinca in njegovih inštrumentov, pa tudi fetišev. Mislimo na laboratorije Hannibala Lecterja in podobne iz današnje pop-kulture. Kostumografija tragedije bi morda lahko izkoristila podobne asociativne kanale – postapokalipso, gola telesa, razbrazdana od brazgotin, ran in kožnih bolezni.
Svetlana Slapšak
Prevedla: Mateja Dermelj
