Sodobna slovenska drama.
Anja Novak – Anjuta je za dramsko besedilo Tekst telesa leta 2023 na Tednu slovenske drame prejela Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Tekst telesa je izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne. Besedilo je neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično. V postdramsko tkivo vpisuje neodramske elemente, denimo pripoved, s tem pa sledi usmeritvi dramske pisave, kakršna se vzpostavlja po postdramskem obdobju. Pripoved je pri tem treba razumeti povsem dobesedno.
Glavni protagonist besedila je namreč telo ali, bolje rečeno, drama in morda kar performans tega telesa, saj ta s svojimi simptomi in boleznimi – ›z ostrimi členki, izklesanimi rebri, rdečimi ranami na želodcu, uničenimi jetri itn.‹ – kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. To telo je žensko telo, poleg tega pa tudi telo treh generacij in s tem telo več časov: telo babice, ki obravnava vprašanje ženskega užitka in problematizira vlogo žensk v okolju, ki jih reducira le na reproduktivno funkcijo dojenja in rojevanja, telo mame, ki je spolno zlorabljena, in telo deklice, ki trpi za anoreksijo. To telo je torej bolno telo, toda bolezen je, kot piše v besedilu, ›le zdrav odziv telesa na bolno okolje‹. Zato je to telo tudi politizirano telo, kajti ›osebno je politično‹ – vzroka za bolezni ne gre iskati v posamezniku, v njegovem notranjem ustroju, pač pa v nasilju zunanjega okolja, ki je strukturirano v prevladujočih družbenih razmerjih, v hierarhiji in dinamiki moči med spoloma, v reaktivnih in represivnih mikropolitikah, v nenehnih poskusih degradacije življenja itn. Telo je torej prazna stran, platno, na katero se od zunaj postopoma, a grobo nanašajo podobe, okolje se nasilno vpisuje vanj, saj telo vse vidi in sliši – in če o tem tisti, ki mu telo pripada, ne govori, prej ali slej o tem začne govoriti telo samo, um sicer lahko reče, da je vse v redu, a telo kriči, vse dokler se ne zvrne, pade po tleh in kolapsira. Besedilo torej namiguje, da je treba govoriti, preden spregovori telo, a hkrati je treba branje besedila razumeti tudi povsem dobesedno – kot spodbudo k pozornosti, k čuječemu branju nas obdajajočih pa tudi naših lastnih tekstov teles.«
Tjaša Črnigoj je režiserka, ki se pri svojem delu z zadnjih letih prek različnih perspektiv in uprizoritvenih postopkov osredotoča na zgodbe žensk ter njihov odnos do lastnih teles. Prav to bo tudi tema njene uprizoritve tega izjemno telesnega besedila, o katerem razmišlja takole: »V Tekstu telesa je žensko telo predstavljeno kot nekakšen inventar izkušenj, ki presegajo življenje ene posameznice in pripadajo različnim generacijam žensk. Protagonist(ka) besedila je telo, ki je bolno, ›anoreksično telo‹. To telo pada po tleh. Kolapsira. Umira. A to telo ne pripada zgolj neki deklici, temveč v sebi nosi tudi zgodbo njene mame in njene babice (in verjetno tudi prababice in praprababice). Tekst telesa je nekakšna genealogija anoreksije, ki daje besedo tako užitku kot tudi sramu, zatiranju in izkušnjam nasilja različnih generacij žensk. Daje prostor pripovedim, ki so na naših odrih redkeje predstavljene, a jih je nujno slišati. Pri tem je besedilo pripovedno in poetično ter se izmika konvencijam dramskega gledališča. Tako po vsebini kot po obliki gre za zelo angažirano delo. Uprizoritev Teksta telesa bo dala glas besedilu, pri čemer bo temeljila na telesnosti igralskih prezenc in bo vključevala tudi elemente dokumentarnega gledališča.«
