Nenavaden tekst o absurdni in groteskni, vendar realni zgodbi, ki na skoraj kabarejski način raziskuje velikokrat nevidno in obširno področje osamljenosti. Naslov predstave je Svinje, saj je avtor postavil zgodbo v okolje svinjske farme, kjer živita dve odrasli sestri, ujeti v tramatični preteklosti.
Nerešena vprašanja iz preteklosti usmerjajo dejanja protagonistk, vendar drama v uprizoritvenem smislu ostaja v ozadju, saj sta si sestri ustvarili vzporedni svet, v katerem obdelujeta travmatične dogodke v svojevrstni obliki umetnosti. Ibru in Mala Ibru vsakodnevno preigravata različne vloge iz družinskega življenja, da bi lažje prenesli duševno stisko, kar odpira poglavje samoizbrane izolacije mnogih ljudi, ki so jih življenjske težave prisilile v iskanje varne, čeprav velikokrat bolestne rutine.
Kar na prvi pogled oz. iz samih besed teksta zgleda družinski triler postane tako slika določenega družbenega vprašanja, ki ga Zajec v kontrastu obravnava z dobro mero ironije, saj se nemogoča osebna izpoved likov spremeni najprej v groteskni prizor, nato v pevske točke z izvirno glasbo Davorja Hercega. Avtor besedil teh songov v broadwajskem stilu pa je sam režiser.
Ponavljajoča se tema igranih prizorov dveh sester so profesorji, ki naj bi na različnih področjih pokazali premalo posluha za umetniški talent Male Ibru. Starejša sestra, ki je bila »izbrana« za upravljanje kmetije, najde vsakič zanje »dokončno« rešitev, da bi tako ščitila sanje svoje mlajše sestre. Kot je napisala dramaturginja Helena Šukljan: »Sestri že leta živita zgolj ena z drugo, druga drugi predstavljata dom, varnost, druga drugi sta mama, oče, prijateljica, učiteljica, neznanka in celotno socialno življenje. Namestili sta se v lastnih samotah, skrili sta se pred svetom in večno preigravata igro svinjaka in profesorjev ter si s tem ustvarjata svojo resnico, svoj smisel.«
Med možnostmi uprizoritve absurda in groteskne plati teksta, se je umetniška ekipa odločila za tesnejšo povezavo z realnostjo, ki jo vsakdo lahko doživlja v ožjem okolju. O režijskem konceptu je Ekart povedal: »Odločili smo se, da pripovedujemo zgodbo o osamljenosti. Osamljenost je občutek, ki nas lahko obide sredi množice hitečih ljudi na obljudeni mestni ulici, osamljenost je stanje, v katerem živijo mnogi ljudje, ki jih srečujemo. Včasih jih zagledamo, kako skozi okna svojih stanovanj opazujejo življenje, ki teče mimo njih. Prepoznamo njihovo osamljenost, ki jo nosimo tudi sami.«
