Na odmaknjeni svinjski kmetiji živita odrasli sestri Ibru in Mala Ibru. Prva, Izbrana, je klena gospodarica kmetije, ki skrbi za tisoč svinj, druga, recimo ji Iščoča, pa gospodinja, umetniška duša, ki venomer koplje po sebi, da bi vendarle odkrila svoj skriti talent. Da bi se lahko v kateri od umetnosti izmojstrila, sestri ugrabljata vsakovrstne učitelje, jih po tekočem traku ubijata ter jih, skupaj z nerealiziranimi umetniškimi stremljenji Male Ibru, zakopavata na vrtu. Je vse to res ali pač ne? Smo priča kolektivni družinski norosti ali zremo v slikovito prispodobo nabreklo vnetih dušnih stanj dveh ranjenih mladih žensk?

Dobri dve desetletji star dramski tekst Svinje je eno zgodnejših del hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. Režiser Primož Ekart in dramaturginja Helena Šukljan sta pričujočo tržaško uprizoritev osnovala na temelju igre v igri, na kar namiguje že uvodni prizor, v katerem Mala Ibru, začasno navdušena nad umetnostjo igre, preigrava sceno iz Genetevih Služkinj. Dobršen del predstave tako tvorijo preigravanja med sestrama, ki ju utelešata Nikla Petruška Panizon kot Ibru in Tina Gunzek kot Mala Ibru.

Absurdi v besedilu ležijo eden čez drugega kot pozabljene cunje v spalnici – skopičeni postajajo nova enota. Skulptura nesmisla ponuja bralcu/gledalcu nove možnosti za interpretacijo – kjer je interpretacija, pa je tudi razumevanje, iz katerega se rojeva (kakršen že bodi) smisel. Ibru in Mala Ibru smisel najdevata v svetu, ki ga soustvarjata z igranjem vlog. Sleherna igra je definirana s pravili in začrtana z mejami, ki omogočajo obstoj igre – sestri  jih dosledno spoštujeta in upoštevata. Da igrata, je očividno: nadeneta si lasulje, svoj običajni govorni register potisneta v območje očitno spremenjenega, pretirane grimase in geste podčrtujejo čustvene poudarke. Nikla Petruška Panizon kot Ibru predstavlja tršo, neobčutljivejšo polovico dvojca, katere modus operandi je garanje in ne premišljevanje, medtem ko se Tina Gunzek kot mehkejša, občutljivejša – pa vendar tudi ostra in nepopustljiva – Mala Ibru izgublja v fantazijah in vadi baletne položaje.

Ogled Svinj je obenem lahkoten in težaški: lahko je opazovati afektirano obnašanje sester, težko se je vanj vživeti. Ko sprejmemo zakon absurda, ki drami vlada, je tudi dogajanju lahko slediti, težko pa je v njem vztrajati.

Življenje pač mora imeti nek smoter in smisel. Odmaknjeni od preostalega sveta, se sestri s travmatično preteklostjo (tekst mrgoli od namigov nanjo) spoprijemata z igranjem vlog, s čimer pa deformirata sedanjost in onemogočata vsakršno vizijo drugačne prihodnosti. Iz igre ju dvakrat vzdrami zvonec, enkrat telefonski, drugič hišni – obakrat otrpneta, za trenutek soočeni z vzporedno resničnostjo sveta zunaj njunega malega domačega vesolja. Od zunanjega sveta ostajata namerno ograjeni, kajti: jima ima sploh ponuditi kaj drugega od občutij razočaranja, dolgočasja in zapuščenosti? Kot odgovor na to vprašanje režiser v predstavo vpeljuje kratke (naturalistične) prizorčke melanholije. Pospremljeni z otožno klavirsko spremljavo, v kateri odzvanjajo pridušeni udarci po klavirskih strunah (avtor glasbe Davor Herceg, oblikovanje zvoka Borut Čelih), ter s šibko svetlobo v hladnih tonih (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak), sestri odložita lasulje in vsakovrstno afektirano obnašanje. Maske padejo in govorica obnemi. Premišljeno dramaturško umeščeni, ti odsevi neveselega vsakdanjika (skupna večerja, česanje, samotno bolščanje, ponujeni robček jokajoči sestri) delujejo kot požirek hladne studenčnice med hudourniki sladkobne in mehurčkaste energetske pijače, ki sicer plove po žilah uprizoritve.

Groteskne igre sester se odvijajo med štirimi stenami družinske hiše. Scenografija Sare Slivnik nam omogoča vpogled v drobovje kuhinje (ki v globini vodi v kopalnico) z jedilnico, ki prehaja v skoraj izpraznjen osrednji (dnevni) prostor z naslonjačem, ta pa po majhni klančini vodi v nagnjeno spalnico. Prostor je poln take in drugačne navlake, nekoč v davnini odloženih in pozabljenih predmetov, odsluženih igrač, oblek, na katerih se nabira prah. Pogled za navidezno četrto steno gledalcem prečijo le po vsej stranici nameščene konstrukcijske lesene letve, ki subtilno nakazujejo na ujetost protagonistk v svoj mali svet. Čeprav v njem barv in vzorcev ne manjka, ne delujejo energično, temveč iztrošeno. S prostorskim oblikovanjem je skladen tudi kostumski izbor Tine Kolenik: čeprav bi vintage oblačila sester v določenem kontekstu lahko delovala živahno, tu odsevajo le preživetost – le njune živobarvne nogavice vzbujajo kanec upanja, da v njiju še tli vitalno jedro, ki bo, ko bo mera polna, noge pognalo daleč proč od zatohle kmetije … na oder sveta, med druge ljudi, v odnose. Da po tem obe hrepenita, na svojevrsten način pričajo pevsko-plesne točke. Občasne kratke monološke izpovedi namreč še nadgradita z izstopom iz domače kletke, ko se v soju žarometov prelevita iz skrivenčenih postav kruljavih glasov v spogledljivi performerki dobro odmerjenih plesnih gibov v broadwajskem stilu (koreografinja Rosana Hribar). Popevkarske melodije (avtor glasbe Davor Herceg) se hitro usedejo v ušesa, medtem ko je gostemu pripovednemu toku songov precej težje slediti (avtor songov Primož Ekart). Vsebinsko songi tako ne učinkujejo posebej močno, so pa povsem na mestu kot elementi dramaturške strukture predstave, hkrati pa tudi dobra priložnost za plastenje karakterjev, kar obe igralki uspešno izkoristita – zakraljujeta odru in občinstvu pokažeta, da sta še marsikaj drugega kot izumetničeni norici / od sveta zapuščeni nemi prikazni.

Ogled Svinj je obenem lahkoten in težaški: lahko je opazovati afektirano obnašanje sester, težko se je vanj vživeti. Ko sprejmemo zakon absurda, ki drami vlada, je tudi dogajanju lahko slediti, težko pa je v njem vztrajati. Kljub doslednim interpretacijam igralk se dramsko preigravanje sester tekom predstave dodobra izprazni in postane utrujajoče. Na sedežih nas obdrži upanje, da bosta Ibru in Mala Ibru našli pot iz svojih ustaljenih kodov histerične norosti ter poiskali nov smisel svojemu, z ranami zaznamovanemu, obstoju. Poslednji prizor praznega doma, osvetljenega s šibkim curkom hladne svetlobe in melanholično klavirsko spremljavo, je tako še poslednja dvoumna slika predstave, ki se guga med različnimi poli neke resničnosti.