Drama Svinje je bila napisana na željo dveh hrvaških igralk, ki sta dramatika Tomislava Zajeca na Akademiji prosili, naj zanju napiše kaj glamuroznega. Avtor pa ju je v besedilu postavil v dobesedni in metaforični svinjak, ki neusmiljeno razkriva družinsko deblo medsebojnih odnosov, po katerem se prenašajo sprevrženi vzorci mišljenja in ravnanja, ki pridobivajo vse normalnejši prizvok. Obenem gre za zgodbo o odvisnosti, priznavanju oziroma zavračanju avtoritet, uporu, normalizaciji nasilja in o sprevrženi logiki današnjega sveta, ki se vrti v lastnem dreku paradoksa, ki ga je zakoličilo preteklo stoletje. Svinje so zato detektivka, kriminalka, drama, saga, groteska, mjuzikal, polifonija, igra v igri. Kakorkoli jih opredeliš, vprašanje ostaja; kaj je kmetija, kje so svinje, kako se jim upreti? Je »žrtev« tisti, ki skrbi za ekonomsko preživetje družine, ali tisti, ki mora ob tem »odnašati rit« za štirimi stenami? Ali, kaj vse mora nekdo prestati, da lahko drugi »zganja« umetnost? Ali pa, kje se začenja eno in konča drugo, ali obratno?
Svinje so tenkočutna groteska, ki je prav v zadnjem času postala še posebej aktualna; po praizvedbi 2003 v Vinkovcih, je bila konec 2011 uprizorjena v Kazalištu Dubrava v Zagrebu, zdaj pa prvič tudi v Ljubljani. Vse se začne na oddaljeni kmetiji z "zmogljivostjo tisoč svinj"; pol kilometra stran od najbližjega zaselka in dvesto metrov stran od ceste. Na kmetiji živita dve sestri; Ibru, avtoritarna gospodarica kmetije tridesetih let, popolnoma predana svinjam, in Mala Ibru ki se v iskanju smisla uči različnih umetniških tehnik in drugih veščin. In medtem, ko je prva sestra opredeljena kot izbrana za nadaljevanje družinske tradicije, je druga zaznamovana tako z odnosom starejše, kot z nezmožnostjo opravičevanja lastnega potenciala, ki sega onstran kmetije in kliče predvsem po pogledu drugega, po publiki.
